Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Duh (751-775)


  1.      posvetnják  -a m (á) 1. ekspr., v krščanskem okolju človek, ki ni duhovno, versko usmerjen: to ti je posvetnjak 2. zastar. laik, neduhovnik: duhovniki in posvetnjaki ♪
  2.      posvetnjáški  -a -o prid. (á) ekspr. posveten: preveč je v njem posvetnjaškega duha / posvetnjaško življenje ♪
  3.      poščegetáti  -ám tudi -éčem [čǝg in čeg] dov. (á ȃ, ẹ́) krajši čas ščegetati: poščegetal ga je po licu; poščegetati pod brado; nekaj mrzlega ga je poščegetalo za vratom / prijeten duh nas je poščegetal v nos; pren., ekspr. lepe besede so ga poščegetale okoli srca ∙ ekspr. žganje ga je poščegetalo po grlu povzročilo pekoč občutek ♪
  4.      pótnica 2 -e ž (ọ̑) 1. obrt. posebno oblikovan košček tkanine, ki pod pazduho varuje obleko pred potom, znojem: na novo obleko je prišila potnice 2. anat. kožna žleza, ki izloča pot, znoj; znojnica: izločki potnic; lojnice in potnice ♪
  5.      povónjati  -am dov. (ọ̑) knjiž. poduhati, povohati: povonjati jed, vrtnico / povonjati po zraku ♪
  6.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  7.      povzdígnjenje  -a s (ȋ) glagolnik od povzdigniti: povzdignjenje trga v mesto; povzdignjenje v plemiški stan / duhovno, notranje povzdignjenje človeka ♪
  8.      povzdigovánje  -a s (ȃ) glagolnik od povzdigovati: povzdigovanje pisatelja / povzdigovanje materinstva ♦ rel. del maše, ko duhovnik dvigne posvečeno hostijo in kelih s posvečenim vinom ♪
  9.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  10.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  11.      poživínjati  -am nedov. (í) ekspr. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti živine: vojna je nekatere poživinjala, druge poduhovljala ♪
  12.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  13.      pravosláven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev ♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni ♪
  14.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  15.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  16.      praznôta  -e ž (ó) ekspr. praznina: kamor je pogledal, je bila sama praznota in opuščene domačije; njegova postava se je izgubila v praznoti / praznota zapuščenega dvorišča / praznota dovtipov / duhovna praznota; občutje praznote ♪
  17.      prebíster  -tra -o prid. (í ȋ) 1. preveč bister, nadarjen: prebister je, da bi jim nasedel 2. ekspr. zelo bister, nadarjen: prebister učenec / biti prebistrega duha / prebistro razpravljanje 3. ekspr. zelo prozoren, čist: zagledali so prebister studenec ♪
  18.      prebliskávati  -am nedov. (ȃ) 1. večkrat preblisniti: strele so prebliskavale hribe / ekspr. bakle prebliskavajo temo 2. odbijati iskrečo se svetlobo; pobliskavati: sablje prebliskavajo v temi / iz njenih oči prebliskava hudomušnost 3. ekspr. večkrat, v presledkih za kratek čas se pojaviti: prebliskavale so ga duhovite domislice / večkrat so ga prebliskavale čudne misli obhajale ♪
  19.      preblísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s prehodom z določenega mesta na drugo močno osvetliti: nenavaden sij je preblisnil nebo / z žarometom preblisniti zidovje 2. nav. ekspr. s prehodom skozi kaj na hitro osvetliti: sončni žarki so kdaj pa kdaj preblisnili meglo / svetloba je preblisnila temo 3. ekspr. hitro, za kratek čas pojaviti se: nasmeh mu je preblisnil ustnice; v njegovih besedah se je preblisnilo zmagoslavje / groza, slutnja ga je preblisnila / čudne misli so ga preblisnile obšle / v knjigi se tu pa tam preblisne kak duhovit opis je 4. ekspr. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: preblisnil ga je občutek, da je vsega konec; brezoseb. sovražnik, ga je preblisnilo ● ekspr. hudomušno ga je preblisnila pogledala; ekspr. nič pametnega me ni preblisnilo, zato sem molčal se nisem spomnil, domislil ♪
  20.      prebúja  -e ž (ȗ) nav. ekspr. spoznavanje, zavedanje česa: že v prejšnjem stoletju se je začela prebuja / poezija doživlja prebujo in prenovitev / čustvena in duhovna prebuja / politična prebuja naroda ♪
  21.      prebujênost  -i ž (é) stanje prebujenega človeka: popolna prebujenost otroka / knjiž.: duhovna prebujenost; prebujenost malih narodov ♪
  22.      prečastít  -a -o prid. (ȋ) star. spoštovan, cenjen: zbrala se je vsa prečastita duhovščina; družba prečastitih gospa / kot pristavek za duhovnika prečastiti gospod; sam.: govoril sem s prečastitim z duhovnikom ♪
  23.      predmétiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. delati kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: predmetiti duhovne vrednote / predmetiti človeka ♪
  24.      predóren 2 -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) prodoren: predoren človek / predoren duh predórno prisl.: predorno določiti pojem ♪
  25.      prekajenína  -e ž (í) knjiž. prekajeno živilo, navadno meso: duh po prekajenini ♪

   626 651 676 701 726 751 776 801 826 851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA