Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Duh (1.067-1.091)


  1.      vérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
  2.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
  3.      veseloígrica  -e ž (ȋ) ekspr. manjšalnica od veseloigra: pisal je duhovite veseloigrice ♪
  4.      vesóljnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost vesoljnega: vesoljnost pojava / komika govori o vesoljnosti čustev ♦ rel. vesoljnost evangelija 2. vesoljni svet: človek si domišlja, da presega vesoljnost; biti delec vesoljnosti ● knjiž. pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost belo severno prostranstvo; knjiž. pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost ♪
  5.      vétrc  -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: vetrc prinaša duh po cvetju; pihal je slab vetrc; topel, večeren, vlažen vetrc / ozračje je mirno, brez vetrca ◊ gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja ♪
  6.      vídeti  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli // nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč 2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali / ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal 3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano // spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli 4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti 5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti 6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava 7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo 8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater 9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika 11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne 12. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim e) spodbudo: no, vidiš, saj gre ● ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša vídeti se s prislovnim določilom izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom: iz hotela se vidi morje; od tukaj se Triglav ne vidi; s hriba se vidi daleč naokrog vidèč -éča -e: videč kri, je omedlela; umaknil se je, videč temne postave; slepi in videči ljudje; sam.: videči in slepi vidévši zastar.: to videvši, se je zelo razjezil víden -a -o: dogodek je bil različno viden in opisan; pogosto videna reklama; sam.: obšla ga je groza nad videnim ♪
  7.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  8.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  9.      vinógrad  -a m (ọ́) zemljišče, na katerem je posajena vinska trta: gnojiti vinograd; kupiti vinograd z zidanico; delati, kopati v vinogradu; vinogradi po gričih; meje vinograda / terasasti vinograd // trte, ki rastejo na takem zemljišču: obnavljati, pomladiti vinograd; zasaditi vinograd ● vznes. Gospodov vinograd in vinograd Gospodov Cerkev; vznes. delavci v Gospodovem vinogradu duhovniki, redovniki ◊ agr. kraljica vinogradov vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte ♪
  10.      vínski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina // redko vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji // ekspr. pivski: vinski tovariš; vinska družba ∙ šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci 2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom ◊ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila vínsko prisl.: vinsko govoriti; vinsko rdeč modrikasto temno rdeč ♪
  11.      visokósten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ekspr. domišljav, prevzeten: visokostne gospodične / visokosten obraz, pogled 2. knjiž. vzvišen, dostojanstven: visokostno vedenje vladarice / visokosten duh visokóstno prisl.: z ljudmi govori visokostno ♪
  12.      vkleníti  vklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede ● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor ♪
  13.      vodítelj  -a m (ȋ) 1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih 2. rad. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje: spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi ♪
  14.      vodíti  vódim nedov. (ȋ ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo // omogočati, da kdo a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine ◊ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami vodèč -éča -e 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo ♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  15.      vódja  -e in -a m (ọ̑) 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine ◊ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove ♪
  16.      vodník  -a m (í) 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik ◊ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli ♪
  17.      vódstvo  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od voditi: vsako popoldne je vodstvo po razstavi; poskrbeti za vodstvo; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig ∙ publ. domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo dosegli prednost v igri; publ. orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta dirigira mu znan dirigent; publ. delo so opravili pod vodstvom mentorja pri delu jih je vodil mentor 2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi: vodstvo se je že sestalo; imenovati, izvoliti vodstvo; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne ♪
  18.      vóljen  in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
  19.      voltairjánski  -a -o [-ter-] prid. (ȃ) tak kot pri Voltairu: voltairjanski duh / voltairjanski posmeh ♪
  20.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  21.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
  22.      vráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen vráčati se 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo ∙ rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen ♪
  23.      vráščati se  -am se nedov. (á) 1. rastoč prihajati, prodirati v kaj: noht se vrašča v meso; korenine se vraščajo globoko v zemljo ♦ gozd. listavci se vraščajo v sestoj iglavcev // rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati: nanovo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča 2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati: obroč se vse bolj vrašča v drevo 3. ekspr. začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem: priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje // postajati trajna sestavina česa: umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce mu postaja vse ljubši ♪
  24.      vŕhnji  -a -e prid. (ȓ) 1. ki je, leži najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica 2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve // ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila // v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba ● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša ◊ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  25.      vsemírje  -a s (ȋ) knjiž. vesolje: neskončno vsemirje; tišina, veličastnost vsemirja / iznajdba je odprla pot v vsemirje ● knjiž. duh bi rad prodrl v vsemirje v kozmos; knjiž. zvezdnato vsemirje nebo ♪

   942 967 992 1.017 1.042 1.067 1.092 1.117 1.142 1.167  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA