Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dom (922-946)


  1.      izmísliti si  -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil ∙ pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično ♪
  2.      izmojstríti  -ím in zmojstríti -ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ȋ í) redko 1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz 2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril 3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave ♪
  3.      izmojstrováti  -újem dov. (á ȗ) ekspr., redko domiselno, spretno narediti: izmojstroval si je tako pokrivalo, da so ga vsi občudovali ♪
  4.      izmótati  -am tudi izmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno: izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja izmótati se, tudi izmotáti se 1. priti iz česa ovirajočega: izmotati se iz grmovja / le s težavo se je izmotal iz gneče; nerodno se je izmotala izza mize; pren. dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov; sonce se izmota izza oblakov 2. nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja: gospodarstvo se je izmotalo iz krize; izmotati se iz težav, zadrege / končno se je le izmotal iz dolgov jih plačal, poravnal // z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja: upal je, da se bo izmotal ♪
  5.      izmotávati  -am nedov. (ȃ) z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno: izmotavati otroka iz povojev; ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal izmotávati se nav. ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega, zapletenega položaja: izmotavati se iz težav // z opravičevanjem, pojasnjevanjem poskušati priti iz neugodnega položaja: naj se izmotavam, kakor se hočem, to moram plačati ♪
  6.      iznájdba  -e ž (ȃ) kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: industrija s pridom izkorišča nove iznajdbe; odkupiti, patentirati iznajdbo; ekspr. epohalna, imenitna iznajdba / porcelan je kitajska iznajdba // odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: iznajdba atomskega orožja, pisalnega stroja; iznajdba tiska ● ekspr. ta igra je prava hudičeva iznajdba je zelo nevarna, škodljiva ◊ lit. iznajdba snovi izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje ♪
  7.      iznajdljív  tudi znajdljív -a -o prid. (ȋ í) ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev: bister in iznajdljiv fant; okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duh iznajdljívo tudi znajdljívo prisl.: iznajdljivo si je to priboril ♪
  8.      iznevérjati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. povzročati, da kdo preneha biti zvest: izneverjati komu nevesto iznevérjati se postajati nezvest: dekle se mu izneverja / prijatelji se mu izneverjajo / izneverjati se domačemu kraju / izneverjati se načelom ne držati se jih ♪
  9.      izogníti se  -ógnem se in -ôgnem se dov. (ȋ ọ̑, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni 4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki ● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti ♪
  10.      izolácija  -e ž (á) 1. glagolnik od izolirati: popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora ♦ bot. geografska izolacija izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami 2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: obnoviti izolacijo; odstraniti z žice izolacijo; izolacija iz steklene volne; debela plast izolacije; kabel z gumijasto izolacijo 3. stanje izoliranega; izoliranost: premagati izolacijo; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ. izolacija domačega trga od inozemskega ločenost, odtrganost ♪
  11.      izostájati  -am nedov. (ā) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: nekateri učenci pogosto izostajajo iz šole; izostajati od pouka, z dela / po cele tedne izostaja z doma // publ. ne pojavljati se, ne nastopati, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki bolezni v tem primeru izostajajo; zaradi bolezni je začelo mesečno perilo izostajati ♪
  12.      izpeljeváti  -újem tudi speljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: sinica je izpeljevala mladiče; lastovke se že izpeljujejo 3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: znanstveniki so izpeljevali nastanek živali; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena 5. lingv. tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljevati primernik iz osnovnika 6. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: izpeljevala ga je o sosedovem fantu; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma; prim. speljevati ♪
  13.      izpodrépiti  -im tudi spodrépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nagnati, spoditi koga, tako da se za njim kaj vrže: izpodrepiti psa s krepelcem / ekspr.: naj le pride, ga bom že izpodrepil; ne hodi tja, te bodo domači fantje izpodrepili / nar. gorenjsko dekle ga je izpodrepilo ● nar. gorenjsko ti me že ne boš učil, ga je izpodrepil fant zavrnil; nar. gorenjsko izpodrepiti koga pri dekletu izpodriniti ◊ vet. izpodrepiti konja z zavezanjem, zavozlanjem skrajšati mu rep ♪
  14.      izpodrívati  -am in spodrívati -am nedov. (í) 1. s svojo težo, prostornino odstranjevati kaj in zavzemati isti prostor: ladja izpodriva vodo / klor izpodriva brom iz spojin 2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spravljati koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasedati: izpodriva ga pri dekletu; v službi ga izpodrivajo / plevel izpodriva kulturne rastline; velika podjetja so začela izpodrivati manjša 3. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: novi stroji izpodrivajo stare; uvoženo blago izpodriva domače / nova doživetja izpodrivajo spomine ♪
  15.      izpodžréti  -žrèm in spodžréti -žrèm dov., izpodžŕl in spodžŕl (ẹ́ ȅ) 1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine ∙ ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom ♪
  16.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel ♪
  17.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  18.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
  19.      izposója  -e ž (ọ̑) glagolnik od izposoditi ali izposojati: izposoja knjig se je v tem letu povečala; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana ♪
  20.      izposójati  -am in sposójati -am nedov. (ọ́) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume ∙ knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj izposójati si in sposójati si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici ∙ ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo ♪
  21.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  22.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  23.      izprávdati  -am dov. (ȃ) z uspehom končati pravdo, tožbo: srečno izpravdati spor s sosedom / z notranjim predmetom izpravdati pravdo ♪
  24.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
  25.      izpuhtéti  -ím tudi spuhtéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. izhlapeti, izpareti: tekočina je izpuhtela; vino je izpuhtelo iz posode // izginiti, miniti: napetost je kmalu izpuhtela; sanje so nenadoma izpuhtele (v nič); počasi ji je izpuhtela žalost iz srca / sneg je že drugi dan izpuhtel skopnel ● ekspr. počakaj, naj mu pijača izpuhti naj se strezni; ekspr. to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina sem že pozabil; redko kam je fant že spet izpuhtel izginil ♪

   797 822 847 872 897 922 947 972 997 1.022  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA