Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dom (222-246)


  1.      sódoma  -e ž (ọ̑) ekspr. velika moralna, zlasti spolna pokvarjenost: zgrozili smo se nad to sodomo ♪
  2.      sodomíja  -e ž (ȋ) spolno občevanje z živaljo: sodomija slaboumnega pastirja // knjiž., redko homoseksualnost, spolna perverznost ♪
  3.      sodomít  -a m (ȋ) kdor spolno občuje z živaljo: slaboumen sodomit // knjiž., redko homoseksualec, spolni perverznež: odnosi med sodomiti ♪
  4.      sódomski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mesto Sodoma: sodomski prebivalci ∙ ekspr. sodomski ogenj velik, uničujoč ogenj ♦ rel. sodomski greh ♪
  5.      stúdoma  prisl. (ȗ) zastar. z gnusom, v gnusu: ljudje se studoma obračajo od njega ♪
  6.      súbdominánta  -e ž (ȗ-ȃ) muz. četrta stopnja v durovi ali molovi lestvici: dominanta in subdominanta ♪
  7.      súbdominánten  -tna -o prid. (ȗ-ȃ) muz., navadno v zvezi subdominantni akord akord na četrti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti za dominanto glavno funkcijo ♪
  8.      svobodomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) ki ne priznava dogem, zlasti verskih: svobodomiseln človek / svobodomiselni nazori ♪
  9.      svobodomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) lastnost svobodomiselnega človeka: pesmi izražajo njegovo svobodomiselnost; Prešernova svobodomiselnost ♪
  10.      svobodomíselstvo  -a [sǝl] s (ȋ) lastnost svobodomiselnega človeka: zaradi svobodomiselstva so ga preganjali ♪
  11.      svobodomíslec  -a [lǝc] m (ȋ) človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih: biti svobodomislec ♪
  12.      talidomíd  -a m (ȋ) farm. pomirjevalno in uspavalno sredstvo z organsko spojino, ki povzroča izmaličenost pri novorojenčkih: jemati talidomid ♪
  13.      trdomesnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima trdo, čvrsto meso: trdomesnate češnje ♪
  14.      trúdoma  prisl. (ȗ) knjiž. s trudom, s težavo: trudoma dihati, vstati / le trudoma se je spominjal dogodkov pred nesrečo / trudoma pridobljena spoznanja ♪
  15.      udomáčenje  -a s (ȃ) glagolnik od udomačiti: udomačenje divje živali ♪
  16.      udomáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede ♪
  17.      udomačevánje  -a s (ȃ) glagolnik od udomačevati: udomačevanje divjih živali / udomačevanje športa med ljudmi ♪
  18.      udomačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postane kaka divja žival domača: lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr. udomačevati okrasne rastline 2. ekspr. delati, da se kdo prilagodi novemu okolju: bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti ● knjiž. blaga svetloba je udomačevala prostor ga delala domačega, prijetnega udomačeváti se ekspr. prilagajati se novemu okolju: seznanjal se je z ljudmi in se udomačeval; udomačevati se v novem kraju ♪
  19.      udomačítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od udomačiti: udomačitev konja ♪
  20.      udomáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado udomáčiti se ekspr. prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil ● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji ♪
  21.      udomačljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da udomačiti: udomačljiva žival ♪
  22.      udómiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) dobiti, narediti si dom, bivališče: za vse življenje se je udomil na podeželju; udomila se je v podstrešni sobici ∙ ekspr. budizem se je tu udomil že pred stoletji se je razširil, uveljavil // sprejeti kako bivališče za svoj dom: čeprav že dalj časa živi v mestu, se tam ne more udomiti udómiti zastar. dati, oddati v zakon: hčer je udomil na kmetijo ♪
  23.      urádoma  prisl. (ȃ) zastar. uradno: uradoma ugotoviti / uradoma biti dolžen sprožiti postopek po uradni dolžnosti ♪
  24.      uvódoma  prisl. (ọ̑) knjiž. za uvod, v uvodu: uvodoma je govoril predsednik; uvodoma opisati, pojasniti / kot smo uvodoma že omenili, je položaj zelo težek na začetku ♪
  25.      védoma  prisl. (ẹ̄) star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno ♪

   97 122 147 172 197 222 247 272 297 322  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA