Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dom (1.922-1.946)


  1.      oštaríja  -e ž (ȋ) pog. gostilna, krčma: šel je v bližnjo oštarijo; posedati po oštarijah / pri njih doma imajo oštarijo ♪
  2.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  3.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  4.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
  5.      otájati  -am dov. (ȃ) 1. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led: otajati živilo; meso se je že otajalo / odjuga otaja poti; pren., ekspr. nobeni ni otajal srca 2. ekspr. narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen: vino ga je otajalo otájati se prenehati biti pokrit z ledom: zemlja se je otajala; jezero se je že otajalo / led se otaja; pren., ekspr. odnosi med državama so se otajali otájan -a -o: otajano meso ♪
  6.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  7.      otočàn  in otočán -ána m (ȁ á; ȃ) kdor živi na otoku ali je doma z otoka: navade otočanov; otočani in kontinentalci ∙ publ. Otočan Britanec, Anglež ♪
  8.      otočánka  -e ž (ȃ) ženska, ki živi na otoku ali je doma z otoka: trdo življenje otočank ♪
  9.      otólči  otólčem [ou̯] dov., otólci otólcite in otolcíte; otólkel otólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti: otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice otepli 2. redko obtolči: otolči posodo / otolči si kolena otólčen -a -o: ves otolčen in opraskan je prišel domov; otolčeno sadje ♪
  10.      otovóriti  -im tudi otovoríti -ím dov., otovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) spraviti tovor, blago zlasti na tovorno žival: otovoriti konja / ekspr. otovoril se je s paketi otovórjen -a -o tudi otovorjèn -êna -o: biti težko otovorjen; otovorjena kakor mula je hitela domov ♪
  11.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  12.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  13.      otujíti  -ím dov., otújil (ȋ í) knjiž. odtujiti: to ga je otujilo domu otujèn -êna -o in otújen -a -o: bili so otujeni ljudstvu ♪
  14.      ovájanje  -a s (ā) glagolnik od ovajati: ovajanje in zapiranje svobodomislecev; ovajanje za denar ♪
  15.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  16.      ovínek  -nka m (ȋ) 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja ♪
  17.      ovrgljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ovreči: ovrgljiva domneva, trditev; lahko ovrgljivo mnenje ♪
  18.      ozébnik  -a m (ẹ̑) alp. ozek strm prehod med stenama, napolnjen s snegom ali ledom: iti, zdrsniti po ozebniku; ozebnik na Jalovcu ♪
  19.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪
  20.      ozíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ozirati se: neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo / ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom / oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma ♪
  21.      ozírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji ● knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj oziráje se: hodila je po dvorišču, oziraje se na vse strani; odšel je, ne oziraje se na nevarnost ozirajóč se -a -e: šla je od doma, neprestano ozirajoč se; storil je to, ne ozirajoč se na težave; ozirajoča se množica jih je nestrpno pričakovala ♪
  22.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan ♪
  23.      ozráčje  -a s (ȃ) 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju // zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno ♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje ∙ ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje // publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje ♪
  24.      ozréti se  ozrèm se dov., ozŕl se (ẹ́ ȅ) 1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: klicala ga je, pa se ni ozrl; ozrl se je in videl, da gleda za njim // upreti, usmeriti pogled kam; pogledati: ozrl se je proti hribom; molče se je ozrla nanj, vanj; ozreti se skozi okno; ozrla sta se drug drugemu v oči; ozreti se proč, stran; pren., ekspr. ozreti se v preteklost; ozreti se bo treba po naši zgodovini 2. ekspr., v zvezi s po, za začeti iskati, poiskati: zdaj se bo pa moral ozreti po službi; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam poskrbeti, potruditi; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah povprašal po njih ● knjiž., ekspr. v nesreči se je ozrl nanjo ji pomagal; knjiž., ekspr. čas je, da se ozrejo na njegovo revščino mu začnejo pomagati iz nje; ekspr. ozrl se je za sosedovo hčerjo pokazal zanimanje zanjo ozŕši se in ozŕvši se zastar.: ne ozrši se nanj, odide iz sobe; ozrši se po ljudeh, začne govoriti ♪
  25.      ozvézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi; pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč ozvézditi se postati zvezdnat: počasi se je nebo ozvezdilo ozvézden -a -o: ozvezden nebesni svod ♪

   1.797 1.822 1.847 1.872 1.897 1.922 1.947 1.972 1.997 2.022  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA