Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (826-850)


  1.      dracéna  -e ž (ẹ̑) bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; zmajevo drevo, zmajevec: splezati na draceno ♦ vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec ♪
  2.      drága 1 -e ž (á) 1. manjša dolina, navadno stranska: strma draga deli hrib na dva dela; cesta pelje skozi globoko drago // odtočni jarek: kopati drago / hodili so po vodnih dragah 2. manjši ozek zaliv: zasidrali so se v prijetni dragi ♪
  3.      drájsati  -am nedov. (ȃ) pog., slabš. drgniti, guliti: cel dan drajsa hlače po stolu drájsati se voziti se: do noči so se z avtomobilom drajsali po dolini ♪
  4.      dráslja  -e ž (ȃ) geogr. vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi: voda se prebija iz draslje v drasljo ♪
  5.      dráženje  -a s (á) glagolnik od dražiti, delovati na organizem: močno draženje centralnega živčevja; draženje na kašelj / bila je le šala, nedolžno draženje ♪
  6.      dŕča  -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči; pot so nadaljevali kar po drči // teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče ◊ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče ♪
  7.      drčáti  -ím nedov. (á í) 1. hitro se premikati: vozovi in avtomobili so drčali po gladki cesti; drčali smo, da so nas komaj dohajali / drčati po strmini // lahkotno se premikati po gladki površini; drseti: ladja je urno drčala prek valov / solze mu drčijo po licih tečejo, polzijo 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drči; na poledeneli poti mu je močno drčalo; volom drči 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drčati v polom, propad / ko so ga izključili iz šole, je naglo drčal navzdol propadal drčèč -éča -e: drčeči vozovi; drčeče stopnice ♪
  8.      drés  -a m (ẹ̑) oblačilo za nošenje pri vadbi ali tekmovanju: drsalke so nastopile v žametastih dresih / nogometni, smučarski dres ♦ šport. klubski dres oblačilo določene barve z znakom kluba, organizacije; vadbeni dres ♪
  9.      dresêr  -ja m (ȇ) kdor dresira: dreser je udarjal z dolgim bičem; dreser psov / ekspr. bil je pravi dreser ljudi ♪
  10.      dresírati  -am nedov. (ȋ) vaditi, uriti živali v določeni spretnosti: dresirati konje, pse; dresiral je papigo, da bi govorila // ekspr. strogo in mehanično vzgajati z navajanjem k nekritični poslušnosti: vse od rojstva so ga dresirali; učencev niso vzgajali, pač pa dresirali; dresirati vojake ◊ čeb. dresirati čebele s prevaro jih navajati, da obiskujejo tudi cvete, v katerih ne dobijo medičine ali cvetnega prahu; gastr. dresirati dajati jedi lepo obliko, krasiti jo dresíran -a -o: dresiran medved, pes; otrok je bolj dresiran kot vzgojen; predstava dresiranih opic ♪
  11.      dresúra  -e ž (ȗ) vadenje, urjenje živali v določeni spretnosti: dati žival v dresuro; dresura konj, psov // ekspr. strogo in mehanično vzgajanje z navajanjem k nekritični poslušnosti: to že ni več režija, ampak dresura; vzgoja se je sprevrgla v pravo dresuro; dresura vojakov ♪
  12.      dréti 2 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: dreti konja, prašiča, zajca; z nožem dreti; fant je vpil, kakor bi ga živega drli / zgaga me dere peče; dreti zobe izdirati, ruvati ∙ kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki; dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana 2. ekspr. izkoriščati, odirati: dreti z davki; gosposka je kmete neusmiljeno drla ♪
  13.      drevák  -a m (á) preprost čoln iz enega debla: peljati se z drevakom; izžiganje, dolbenje drevakov iz drevesnih debel ♪
  14.      drevó  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu ∙ zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju 3. zastar. jambor, jarbol ♪
  15.      drgájsati  -am nedov. (ȃ) slabš. drgniti: drgajsati pod / vztrajno je drgajsal z lokom po strunah gor in dol ♪
  16.      dríčati  -am nedov. (ȋ) redko drčati, drseti: pod vrhom je padel in začel dričati navzdol dríčati se nar. gorenjsko drsati se ali smučati se: dričati se po ribniku; dričal se je v družbi dobrih smučarjev; otroci so se ves dan dričali po hribu / gamsi se dričajo po strminah ♪
  17.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  18.      dróg  -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra ∙ spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog ◊ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo ♪
  19.      dróplja  -e ž (ọ̑) velika stepska ptica z dolgimi močnimi nogami in dolgim vratom: jata dropelj se je skrivala v travi; lov na droplje ♪
  20.      drpáliti  -im nedov. (á ȃ) ekspr., redko s težavo, okorno hoditi: trudoma je drpalil čez breg in dol / vlak je vztrajno drpalil navkreber // s težavo vleči: komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj ♪
  21.      drsênje  -a s (é) glagolnik od drseti: drsenje in kotaljenje; drsenje plaza v dolino / slišalo se je škripanje in drsenje vrvi / drsenje čolna po morski gladini / posipanje s peskom preprečuje drsenje / drsenje v propad ♦ avt. drsenje avtomobila gibanje vozila z blokiranimi kolesi v določeni smeri ali iz nje ♪
  22.      drséti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti; ploščica drsi po žlebu; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju // lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih // drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh; kaplje drsijo z vej; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi; na poledenelem pločniku zelo drsi 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove drsèč -éča -e: mirno drseč čoln; drseči koraki; prisl.: drseče se premikati ♪
  23.      drsljáj  -a m (ȃ) 1. drsajoč dotik: na rami je začutila drsljaj prstov 2. premikanje na drsalkah od enega do drugega odriva: v dolgih drsljajih se je pognal na sredino drsališča ♪
  24.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  25.      drugáče  prisl. (ȃ) 1. izraža a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA