Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (7.544-7.568)


  1.      uslóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena; mačka se je usločila; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop uslóčiti se ekspr. pojaviti se v obliki loka: nad dolino se je usločila mavrica uslóčen -a -o: usločen vrat; stena je nekoliko usločena; elegantno usločen most ♪
  2.      uslúžbenec  -nca m (ȗ) 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci ♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic ♪
  3.      usmerítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od usmeriti: usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz 2. navadno s prilastkom kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države 3. navadno s prilastkom področje kake dejavnosti: proizvodne usmeritve; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve ♪
  4.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
  5.      usmérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah // delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka // določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga // delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo ♪
  6.      usmrájati  -am nedov. (á) povzročati, da je kje razširjen smrad: tovarniški dim usmraja dolino usmrájati se zaradi kvarjenja, razpadanja postajati smrdljiv: meso, voda se že usmraja ♪
  7.      usmrtítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usmrtiti: usmrtitev je bila določena za naslednji dan; usmrtitev obsojenca ♪
  8.      usnúti  usnújem dov. (ú) star. zaspati: dolgo ni mogla usnuti; globoko, sladko usnuti ● star. za večno usnuti umreti usnúl -a -o: pravljica o usnuli Trnjulčici ♪
  9.      usóda  -e ž (ọ̑) 1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati: tako je odločila usoda; ekspr. usoda ji ni dala, namenila sreče; ekspr. usoda ga preganja, tepe; upirati se usodi; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.: igra usode; biti orodje usode; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah boginja usode 2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati: objokovati, preklinjati usodo; vdati se v usodo; sprijazniti se z usodo; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr. usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr. morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike // ekspr. življenje sploh: odločati o usodi koga; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo ● ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari; ekspr. izzivati usodo ravnati predrzno, nepremišljeno; ekspr. prepustiti koga usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu; ekspr. vzeti usodo v svoje roke sam odločati o svojem življenju ♪
  10.      usodíti  in usóditi -im dov. (ȋ ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov usodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati usójen -a -o 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje ∙ ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca ♪
  11.      usódovec  -vca m (ọ̑) knjiž. 1. kdor določa komu usodo: pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod 2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist: prepričan usodovec ♪
  12.      usójenost  -i ž (ọ́) 1. dejstvo, da je komu kaj usojeno, določeno: verjeti v usojenost smrti, trpljenja; zavest usojenosti / pesniška usojenost 2. knjiž. verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo; fatalizem: odklanjati usojenost ♪
  13.      uspéšnica  -e ž (ẹ̑) v določenem času najbolj uspelo delo, navadno literarno: gledališka, odrska uspešnica; avtor uspešnic; film je uspešnica / ekspr. ti modeli otroške konfekcije so uspešnica // najbolj kupovana knjiga: prebirati uspešnice / uspešnica leta ♪
  14.      uspéti  uspèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje: bil je vesel, da je uspel; uspeti v poklicu / uspeti pri delu; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli; finančno, gospodarsko uspeti 2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje: zamenjava stanovanja je uspela; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel; od več posnetkov bo eden gotovo uspel 3. z nedoločnikom izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja: nismo ga uspeli rešiti; komaj jo je uspela prepričati; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku uspelo mu je pobegniti uspèl in uspél -éla -o: uspel film; uspela uprizoritev; umetniško uspelo delo ♪
  15.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪
  16.      usposábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposabljati delavce; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika; poklicno, vojaško usposabljati // delati, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov 2. publ. delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje ● publ. noge in rep usposabljajo vidro za plavanje ji omogočajo plavanje usposabljajóč -a -e: za poklic se usposabljajoči učenci ♪
  17.      usposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposobiti delavce; usposobiti se v tečaju; usposobil se je z delom, vajo; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica; usposobiti se za profesorja; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov // narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposobiti invalida za vsakdanje življenje 2. publ. narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo usposóbljen -a -o: usposobljeni strokovnjaki; usposobljen za delo; strokovno usposobljen delavec ♪
  18.      usposóbljenost  -i ž (ọ̑) sposobnost za opravljanje določenega dela: dokazati, pokazati svojo usposobljenost; nezadostna usposobljenost strežnega osebja / usposobljenost za poučevanje; poklicna, strokovna usposobljenost ♪
  19.      ustalíti  -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ȋ í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja ustalíti se, in ustáliti se 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo // postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini ● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja ∙ ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb ♦ lingv. ustaljena raba besede ♪
  20.      ustaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaljevati meje b) glede na količino, vrednost: ustaljevati cene c) glede na rabo: ustaljevati strokovna poimenovanja; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje č) glede na vsebino, obliko: ustaljevati določene oblike vedenja ustaljeváti se prenehavati se spreminjati: razmere se ustaljujejo / vreme se ustaljuje // postajati trajen: higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo ♪
  21.      ustanóva  -e ž (ọ̑) 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova ∙ zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije 4. zastar. ustanovitev: ustanova države ◊ jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj ♪
  22.      ustanóven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na ustanovitev: ustanovni govor / ustanovni kongres; ustanovni občni zbor društva / ustanovni član kdor plača ustanovnino ♦ ekon. ustanovna glavnica glavnica, s katero se gospodarska organizacija ustanovi; polit. ustanovna listina Organizacije združenih narodov temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov; rel. ustanovna maša nekdaj maša, za katero prejme duhovnik štipendij iz prispevkov ustanov ♪
  23.      ustanovítelj  -a m (ȋ) kdor kaj ustanovi: ustanovitelj društva, šole / dolžnosti ustanovitelja revije ♪
  24.      ustanovíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ustanovitelje: ustanoviteljske pravice in dolžnosti / ustanoviteljski odbor ♪
  25.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪

   7.419 7.444 7.469 7.494 7.519 7.544 7.569 7.594 7.619 7.644  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA