Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (7.219-7.243)


  1.      tónskost  -i ž (ọ̑) um. lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni; tonalnost: tonskost slike ♪
  2.      tòp  tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu podobna naprava: s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top ● odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa zelo hitro; ekspr. v jezi strelja nanj z vsemi topovi ga z besedami zelo napada; spi kot top zelo trdno ◊ elektr. elektronski top priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; šah. top šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava; voj. netrzajni top ki deluje po reakcijskem principu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; protiletalski, protitankovski top; samohodni top ♪
  3.      tòp  tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
  4.      tòp  neskl. pril. (ȍ) publ., navadno v zvezi top lestvica razvrstitev v določenem časovnem obdobju najbolj priljubljenih, popularnih skladb: uvrstiti se na top lestvico; zasesti prvo mesto na top lestvici ♪
  5.      tópika  -e ž (ọ́) 1. filoz. logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: Aristotelova topika 2. lit. celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije: v prevodu je ohranjena antična topika ♪
  6.      topíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: topiti sladkor; žveplo se ne topi v vodi 2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: topiti mast, vosek; čokolada na torti se že topi / topiti rudo taliti // navadno v zvezi z led, sneg delati, da preide v vodo: sonce hitro topi sneg; snežinke so se na koži topile 3. ekspr. delati, da česa ni več: sonce je topilo meglo; sence se topijo ob zori / sonce se je topilo v rdeči zarji izginjalo ● star. topiti mleko greti ga, da se hitreje naredi smetana; knjiž. smehljaj se je topil v izraz grenkobe je prehajal, se je spreminjal; ekspr. dolina se topi v soncu je obsijana s soncem; ekspr. to pecivo se kar topi v ustih je zelo mehko, okusno topíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: natakar se danes kar topi od ustrežljivosti; topiti se od zadovoljstva / srce se mu topi v lepih spominih / topiti se v solzah zelo jokati ● knjiž., redko jezika sosednjih narodov sta se počasi topila stapljala topèč -éča -e: govoril je, topeč se od prijaznosti; v vodi se topeča snov topljèn -êna -o: topljeni sir mlečni izdelek, ki se dobi s topljenjem različnih vrst sira; topljeno maslo kuhano maslo ♪
  7.      topljênec  -nca m (é) kem. snov, ki se topi v drugi snovi: določiti razmerje med maso topljenca in maso raztopine ♪
  8.      tôpol  -ôla m (ó ó) visoko listnato drevo s cveti v mačicah in semeni s šopom dolgih dlačic: ob reki rastejo topoli; posaditi, posekati topol; visok topol; drevored topolov ♦ bot. beli z jajčastimi ali krpatimi listi, Populus alba, črni s priostrenimi ostro nazobčanimi listi, Populus nigra, kanadski topol z bleščeče rdečimi listnimi peclji, Populus canadensis ♪
  9.      topolísten  -tna -o prid. (ȋ) bot., navadno v zvezi topolistna kislica kislica z velikimi, dolgopecljatimi, na koncu zaokroženimi spodnjimi listi, Rumex obtusifolius ♪
  10.      toponímika  -e ž (í) lingv. celota toponimov določenega področja: proučevati toponimiko dežele // veda o toponimih; toponomastika: ukvarjati se s toponimiko ♪
  11.      tópos  -a tudi tópa m (ọ̑) lit. miselni in izrazni obrazec, značilen za določeno literarno tradicijo: antični topos; toposi v ljudski pesmi ♪
  12.      torílnica  -e ž (ȋ) bot., navadno v zvezi spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna: spomladanska torilnica in rumena pasja čebulica ♪
  13.      toríšče  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova ∙ zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice ♪
  14.      tórka  -e ž (ọ̑) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: ponoči pride torka prest ♪
  15.      tórklja 1 -e ž (ọ̑) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: bajke o vilah, rojenicah in torkljah ♪
  16.      torzíja  in tórzija -e ž (ȋ; ọ́) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os; vzvoj: zasuk pri torziji 2. med. zasukanje, zasuk: ustavljanje krvavitve s torzijo ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo, vzvoj ♪
  17.      totalitáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva: totalitarni režim; totalitarna oblast / totalitarna država / totalitarne metode totalitaristične ♦ voj. totalitarna vojna totalna vojna 2. knjiž. ki vse podreja določenim ciljem: totalitarni svetovni nazor / totalitarni junak; totalitarna družba ♪
  18.      totalitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
  19.      tótem  -a m (ọ́) pri primitivnih ljudstvih žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi: častiti toteme; imeti medveda za totem; rodovni totem // slika, kip te živali, rastline: zbirati indijanske toteme; lesen totem ♪
  20.      totemízem  -zma m (ȋ) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem; ostanki totemizma v pravljicah; totemizem in animizem ♪
  21.      tovóriti  -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril ● redko tovoriti volno na ladjo natovarjati ♪
  22.      tovornína  -e ž (ȋ) plačilo za prevoz; prevoznina: določiti, plačati, zvišati tovornino; visoka tovornina ♪
  23.      tózadéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ́) knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: sporočil mu je tozadevne podatke / ugotovili so, da tozadevni zakonski predpisi ne ustrezajo tózadévno prisl.: tozadevno mu ne zaupam ♪
  24.      tožník  -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
  25.      tráčnica  -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪

   7.094 7.119 7.144 7.169 7.194 7.219 7.244 7.269 7.294 7.319  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA