Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (6.969-6.993)


  1.      števílnica  -e ž (ȋ) star. številčnica: številnica stenske ure ◊ šol. slika, sestavljena iz znakov, urejenih na določen način, kot pomagalo pri učenju računstva, računanja ♪
  2.      števílo  -a s (í) 1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila / dokazati svojo trditev s števili s številkami / ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen 2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko / priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi / učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva ● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več ◊ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; lingv. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu ♪
  3.      števílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na število: številski simboli, znaki; spremeniti besedilo v številsko nalogo ♦ mat. številski poltrak poltrak, na katerem so od števila nič ali negativna ali pozitivna števila; številski sistem sistem, ki ima za osnovo določeno število; desetiški, dvojiški številski sistem; številska premica premica, na kateri se ponazarjajo realna števila tako, da ustreza vsaki točki po eno število in temu številu ista točka števílsko prisl.: izraziti številsko ♪
  4.      štévnik  -a m (ẹ̑) lingv. pregibna beseda, ki izraža količino: določiti števniku obliko; sklanjati števnik / glavni števnik ki izraža količino štetega; ločilni števnik ki opozarja na različnost štetega; množilni števnik ki izraža, koliko ponovitev ima stvar ali koliko vrst je te stvari; vrstilni števnik ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti ◊ elektr. del številčnika, ki kaže rezultat merjenja ♪
  5.      štimáti  -ám nedov. (á ȃ) star. ceniti: vprašaj ga, koliko štima konja / tega človeka vsi štimajo; zelo visoko se štima ∙ star. že dolgo štima sosedovo hčer ima rad, ljubi; star. jaz štimam, da ni pošten mislim štimáti se biti domišljav, prevzeten: kaj se pa tako štimaš štimán -a -o: ne bodi tako štiman; glej ga, kako je štiman; prisl.: štimano se držati, hoditi ♪
  6.      štíriléten  -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) 1. star štiri leta: štirileten otrok 2. ki traja štiri leta: štiriletna praksa; šolanje je štiriletno // ki je za dobo štirih let: skleniti štiriletno pogodbo ♦ agr. štiriletni kolobar kolobar, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih letih ♪
  7.      štókati  -am nedov. (ọ́ ọ̄) nižje pog. dregati, suvati: štokati s palico v kopico sena / štoka ga s komolcem ● nar. dolenjsko štokati kuhano korenje, krompir za prašiče mečkati, tlačiti ♪
  8.      štóla  -e ž (ọ̑) 1. dolgemu, širokemu šalu podobno ogrinjalo, navadno iz krzna, tkanine: ogrnjena je bila s krzneno štolo; štola iz hermelina 2. rel. liturgično oblačilo v obliki širokega traku za okoli vratu kot znamenje duhovništva pri opravljanju bogoslužja: dati štolo okrog vratu; nositi štolo 3. pri starih Rimljanih dolgo, nagubano vrhnje oblačilo matron, navadno z rokavi: obleči štolo ♪
  9.      štórija  -e ž (ọ́) pog. 1. zgodba, povest: napisati štorijo; poslušati, pripovedovati štorije; detektivske, pustolovske štorije; v romanu je opisana zapletena ljubezenska štorija // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: to so same babje štorije; pripoveduje take štorije, da jim niti sam ne verjame 2. neprijeten dogodek, afera: to je bila umazana štorija // doživljaj, dogodek: povedal je zabavno štorijo s potovanja / ujeli so ga, pa je bilo štorije konec ● ekspr. to je pa dolga štorija o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi govoril, to je že stara štorija tako se navadno zgodi, tako stvari potekajo ♪
  10.      štórklja  -e ž (ọ̑) 1. velika močvirska ptica selivka z belim perjem po telesu, črnimi perutmi in dolgimi golimi nogami: štorklja je gnezdila na strehi; štorklje so klopotale s kljuni; stoji na eni nogi kakor štorklja ∙ evfem. štorklja ti bo prinesla bratca rodil se ti bo bratec ♦ zool. bela, črna štorklja 2. med drugo svetovno vojno nemško enokrilno izvidniško letalo: štorklja preletava sovražnikovo ozemlje / nemška štorklja ♪
  11.      štórkljin  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na štorklje: dolge štorkljine noge / štorkljini mladiči / štorkljino gnezdo ♪
  12.      štréna  -e ž (ẹ́) pog. preja, zvita v več enako dolgih navojev: štrena se je zavozlala; prati, sušiti štrene / zviti volno v štreno / štrena preje, volne; pren. misli so se mu zapletle v nerazvozljivo štreno // pramen: lasje ji visijo v štrenah / po vodi se vlečejo zelene štrene; štrene dima, megle ● pog. meša mu štrene preprečuje, ovira njegove načrte; pog. zlepa mu ne zmanjka štrene snovi za pogovor, pripovedovanje; prim. predeno ♪
  13.      štrénast  -a -o prid. (ẹ́) pog. pramenast: lasje so postali suhi in štrenasti; štrenasta brada / ekspr.: štrenasti oblaki; po dolini se vleče štrenasta megla ● pog. štrenast stročji fižol ki ima žile ♪
  14.      štréncati  -am nedov. (ẹ̑) nar. dolenjsko šepati: pes je štrencal po treh nogah / s palico je štrencal po mestu ♪
  15.      štrúca  -e ž (ú) 1. podolgovato oblikovan kruh: prerezati štruco čez pol; zapečena štruca / bela štruca / štruca kruha ∙ nar. ob rojstvu so materi prinesli štruco pogačo 2. ekspr. povit dojenček: pestovala je svojo štruco ◊ metal. štruca manjši podolgovat kos ulite kovine; obrt. sendvič štruca ožja daljša štruca za sendviče ♪
  16.      štrúčnica  -e ž (ȗ) podolgovata posoda, pletena iz slame, v katero se daje vzhajat štruca: dati testo v štručnico ♪
  17.      štrúkelj  -klja m (ú) 1. pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z različnimi nadevi: speči štruklje in potico; na pot mu je dala tri štruklje / medeni, pehtranovi štruklji / nar. dolenjsko iti po štruklje na obisk na dan žegnanja, ko se obdaruje s tem pecivom // kar je po obliki temu podobno: iz zmletega mesa narediti štrukelj; zviti razvaljano testo v štrukelj; dati v pekač dva štruklja 2. nav. mn. kuhana jed, zlasti iz vlečenega testa z različnimi nadevi: skuhati, zrezati štruklje / vzeti največji štrukelj iz sklede kos te jedi / ajdovi štruklji; orehovi, sirovi štruklji ♪
  18.      štrúks  -a m (ȗ) tekst. navadno podolžno rebrasta bombažna ali volnena tkanina zlasti za moške hlače: jahalne hlače iz štruksa // vezava, ki daje tkanini izrazite navadno ozke proge: tkati v štruksu ♪
  19.      štubák  -a m (á) žarg., med drugo svetovno vojno starešina sobe v koncentracijskem taborišču: določili so ga za štubaka ♪
  20.      štúdijski  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na študij: a) študijski predmet; študijski program / študijsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta b) študijska vnema / študijski dopust; študijska soba; študijsko potovanje / študijska knjižnica knjižnica, v kateri se zbira literatura za študijske namene in gradivo določenega območja, pokrajine ♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih štúdijsko prisl.: študijsko se lotevati problemov; študijsko obdelati ♪
  21.      študíranje  -a s (ȋ) glagolnik od študirati: omogočiti komu študiranje / študiranje tehnike / biti utrujen od študiranja / študiranje narave / po dolgem ogledovanju in študiranju se je lotil dela ♪
  22.      študírati  -am nedov. (ȋ) 1. pridobivati si izobrazbo zlasti na višji ali visoki šoli: njegov najstarejši sin študira; študirati na filozofski fakulteti; študiral je na Dunaju / študirati ob delu; izredno, redno študirati / preh. študirati ekonomijo; študirati medicino, pog. za zdravnika // preh. omogočati komu, da si pridobiva izobrazbo na srednji, višji ali visoki šoli: oče ga je študiral; vse otroke je študirala / dali so ga študirat 2. s prebiranjem literature, učbenikov pridobivati si znanje: študirati za izpit; študirati po zapiskih; študira zvečer; pridno študira // preh. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: študirati poglavja iz novejše zgodovine; študirati slovnico // preh. proučevati: študirati življenje kmečkih ljudi / pog.: opazoval in študiral je ljudi okrog sebe ocenjeval, presojal; natihem ga je študiral poskušal ugotoviti, kaj misli, namerava ● ekspr. študiral je napise po trgovinah opazoval, gledal; študirati vlogo s študijem, vajo pripravljati jo za podajanje, izvajanje na odru; pog. dolgo sta študirala, preden sta se odločila premišljevala, razmišljala študirajóč -a -e: študirajoča mladina študíran -a -o 1. deležnik od študirati: dolgo študiran načrt 2. izobražen, šolan: pravi, da bi bil rajši kmet kakor študiran človek / je zelo študiran; sam.: pogovor s študiranimi ♪
  23.      štúliti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr., navadno s prislovnim določilom dodajati, pristavljati: po njegovem mnenju takih besed ni treba štuliti v slovar štúliti se nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: zdaj se štuli k njim, prej je bil pa njihov nasprotnik; nikar se tako ne štuli mednje / kar naprej se štuli v njihovo družbo; kaj se štuliš zraven, saj vidiš, da te ne marajo / štuliti se komu za razsodnika vsiljevati se; štuli se okrog žensk želi si pridobiti njihovo naklonjenost, družbo; štuli se tja, pa ga ne bodo sprejeli prizadeva si priti tja; ne štuli se vmes ne vmešavaj se ♪
  24.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  25.      šumljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo šumeti: listje šumlja v vetru / šumljati s papirjem / po dolini šumlja bister studenec / dež je tiho šumljal po strehi šumljajoč padal šumljáje: ob poti šumljaje teče potoček šumljajóč -a -e: list papirja je šumljajoč poplesaval po stopnicah; tiho šumljajoči valovi ♪

   6.844 6.869 6.894 6.919 6.944 6.969 6.994 7.019 7.044 7.069  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA