Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (1.626-1.650)


  1.      iztožíti  in iztóžiti -im dov. (ȋ ọ́) s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: tožil je in iztožil; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika iztožíti se in iztóžiti se knjiž., redko povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: iztožil se mu je iztóžen -a -o: iztožena terjatev ♪
  2.      iztožljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se da iztožiti: iztožljiv dolg; iztožljiva obveznost ♪
  3.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  4.      iztrébljati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo iztrébljati se izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu ♪
  5.      iztrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko; iztresati orehe iz vreče // s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami 2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo ● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati ♪
  6.      iztrésti  -trésem dov., iztrésite in iztresíte; nam. iztrést in iztrèst (ẹ́) 1. s tresenjem spraviti iz česa: iztresti jagode; orehi so se iztresli // s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: iztresti vrečo 2. ekspr. izločiti v velikih količinah: oblaki so iztresli točo 3. silovito izraziti svoja čustva: nanj je iztresel ploho kletvic ● iztresti komu svojo dušo, srce povedati vse o svojih čustvih; ekspr. iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. vse je iztresel v eni sapi hitro povedal; ekspr. nič ne premišljuj, kar iztresi povej, kaj misliš; ekspr. iztresel se je nad njim izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju iztrésti se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: prišla je na obisk, da se iztrese; prim. stresti ♪
  7.      iztúhtati  -am tudi stúhtati -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: iztuhtati načrt; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil; kaj si spet iztuhtal ● pog. nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela dognati, ugotoviti ♪
  8.      izučíti  -ím dov., izúčil (ȋ í) 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena ♪
  9.      izúriti  -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival izúrjen -a -o: izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko ♪
  10.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  11.      izvédenec  -nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak ♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre // ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh ♪
  12.      ízven  in izven [vǝn in ven] predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski / elipt. predstava je izven izven abonmaja ● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  13.      ízven...  [vǝn in ven] predpona v sestavljenkah (ȋ) za izražanje položaja a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: izvenbibličen, izvenbolničen, izvenevropski b) ki ni v mejah določenega časa: izvensezonski c) ki ni v mejah določenega pojma: izvenarmaden, izvenblokovski, izvenparlamentaren, izvenšolski, izvenzakonski ♪
  14.      ízvenproračúnski  -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ȗ) publ. ki ni določen, predviden v proračunu: izvenproračunski izdatki / izvenproračunska bilanca ♪
  15.      izvésten  -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. 1. neki, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš 2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje izvéstno prisl.: knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist ♪
  16.      izvêsti  -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela ♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka ♪
  17.      izvíjati  -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake izvíjati se 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle ♪
  18.      izvírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine // biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine ● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje ♪
  19.      izvírček  -čka m (ȋ) manjšalnica od izvir(ek): dolinice z izvirčki ♪
  20.      izvíren  -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno ♪
  21.      izvírnež  -a m (ȋ) ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev ♪
  22.      izvléček  -čka m (ẹ̑) 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige ◊ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike ♪
  23.      izvòd  -óda m (ȍ ọ̑) vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih ♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno ♪
  24.      izvolíti 2 -vólim stil. izvóliti -im dov. in nedov., izvóli izvólite tudi izvôli izvolíte (ȋ ọ́; ọ̑) 1. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: izvolite sesti; prosim, izvolite vzeti; elipt.: »ali smem vstopiti?« »Izvolite«; izvoli, miza je pripravljena; izvolite, tukaj je izhod 2. star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: knez ga je izvolil poslušati / iron.: izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne; končno je le izvolil priti ♪
  25.      izvotlíti  -ím tudi zvotlíti -ím dov., izvótli in izvôtli tudi zvótli in zvôtli; izvótlil tudi zvótlil (ȋ í) 1. narediti votlo: izvotliti bučo, palico / voda izvotli apnenčast svet; pren., knjiž. bolečina ga je vsega izvotlila 2. izdolbsti: izvotliti deblo za čoln izvótljen -a -o in izvotljèn -êna -o tudi zvótljen -a -o in zvotljèn -êna -o: izvotljena buča; osrednja tema pesmi je človek, ki postaja v sebi prazen, izvotljen ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA