Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (1.569-1.593)


  1.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  2.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  3.      izpúst  -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
  4.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪
  5.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
  6.      izrabíti  in izrábiti -im dov. (ȋ á) 1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit // napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal // napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise 4. neplačano si prilastiti proizvode tujega dela: brezobzirno izrabiti delavce 5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi izrábljen -a -o: dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen ♪
  7.      izrábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi 3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč // delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izrabljati delavce izrábljati se z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo izrabljajóč -a -e: izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili izrábljan -a -o: gospodarsko izrabljane kolonije ♪
  8.      izračúnati  -am tudi zračúnati -am dov. (ȗ) 1. z računanjem ugotoviti, določiti: izračunati hitrost vožnje; izračunati obresti; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom // redko ugotoviti, določiti sploh: izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg 2. končati računsko operacijo: dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal ◊ geom. izračunati ploščino trikotnika; mat. izračunati enačbo izračúnan tudi zračúnan -a -o: izračunani stroški; izračunana višina ♪
  9.      izračunávati  -am tudi zračunávati -am nedov. (ȃ) z računanjem ugotavljati, določati: izračunavati cene, davke, obresti; izračunavati in napovedovati lunine mrke ♪
  10.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  11.      izrázje  -a s (ȃ) izrazi, besede: pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje // lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi / lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje ♪
  12.      izrazoslóvje  -a s (ọ̑) 1. lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje 2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika: ukvarjati se z izrazoslovjem; razvoj slovenskega izrazoslovja 3. ekspr. izrazi, besede: partizansko izrazoslovje / ekspr. pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje grobi izrazi ♪
  13.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  14.      izrécen  -cna -o prid. (ẹ̄) jasno, določno izražen: odšel je kljub izrecni prepovedi; doštudiral je na izrecno materino željo izrécno prislov od izrecen: tega avtor izrecno ne omenja, poudarja; potrdilo dobite samo, če ga izrecno zahtevate // ekspr. samo, le: predstava je izrecno za povabljence ♪
  15.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪
  16.      izrékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ◊ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje ♪
  17.      izrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma ♦ med. izrezati otroka iz maternice // z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa 2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki 3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal izrézan -a -o: kip, izrezan iz kosti; izrezana bula; izrezana figura; globoko izrezana obleka ∙ ekspr. fant je izrezan oče zelo mu je podoben; obraz je kakor izrezan iz materinega obraza popolnoma mu je podoben; prim. zrezati ♪
  18.      izríniti  -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
  19.      izrínjenec  -nca m (ȋ) ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence ♪
  20.      izrínjenost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti ♪
  21.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
  22.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim ♪
  23.      izročítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo ♪
  24.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  25.      izsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo // redko izklesati: izsekati kip iz marmorja ◊ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati izsékan -a -o: izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja ♪

   1.444 1.469 1.494 1.519 1.544 1.569 1.594 1.619 1.644 1.669  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA