Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (1.519-1.543)


  1.      iznêsti  -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
  2.      izobár  -a m (ȃ) fiz. element, ki ima enako atomsko maso kot določeni element ♪
  3.      izoblikovánost  -i ž (á) lastnost, značilnost izoblikovanega: izoblikovanost kipa / stilna izoblikovanost romana / izoblikovanost tal / določiti starost po izoblikovanosti kosti / duhovna izoblikovanost človeka ♪
  4.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
  5.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  6.      izobraževáti  -újem nedov. (á ȗ) načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / redko dal ga je v mesto izobraževat študirat // star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut ♪
  7.      izogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem; izogibati se (na) desno / vozila se izogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti; vse se me izogiba 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: spretno se je izogibal sunkov, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogibati se prepirov; izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov / izogiba se dela noče delati 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: izogibati se neprimernih izrazov ● ekspr. naše hiše se na daleč izogiba ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk izogibajóč se -a -e: vračali so se, izogibajoč se cestam ♪
  8.      izoglósa  -e ž (ọ̑) lingv. črta, ki zaznamuje področje z določenim jezikovnim pojavom ♪
  9.      izogníti se  -ógnem se in -ôgnem se dov. (ȋ ọ̑, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni 4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki ● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti ♪
  10.      izohiéta  -e ž (ẹ̑) meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enako količino padavin v določenem časovnem obdobju: izohiete in izoterme ♪
  11.      izohrón  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. ki traja enako dolgo: izohroni svetlobni intervali ♦ geol. izohrona najdba najdba v enako starih plasteh ♪
  12.      izohróna  -e ž (ọ̑) 1. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje, dosegljive iz določenega izhodišča v enakem času: vrisati izohrone 2. meteor. črta, ki veže točke, v katerih je kak pojav ob istem času v isti fazi: prikazati začetke potresa z izohronami ♪
  13.      izolacionízem  -zma m (ȋ) težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja: obsojati, zagovarjati izolacionizem // navadno s prilastkom težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje: gospodarski izolacionizem; izolacionizem v gradbeništvu ◊ polit. smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni ♪
  14.      izolírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala ◊ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen ♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano ♪
  15.      izomêr  -a m (ȇ) kem. spojina z enako empirično, a različno strukturno formulo kot določena spojina: izomeri imajo različne fizikalne in kemične lastnosti ♪
  16.      izostáti  -stánem dov. (á ȃ) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa // publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale ● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik ♪
  17.      izpàd  -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od izpasti: a) izpad las, zob / izpad polglasnika b) izpad tekmovalca; izpad iz lige c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave ◊ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena ♪
  18.      izpáriti  -im in izparíti -ím dov., izpáril (á ȃ; ȋ í) povzročiti, da se kaj spremeni iz tekočega stanja v plinasto: izpariti vodo; izpariti mokroto iz obleke / izpariti slano raztopino // teh. odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izpariti mleko; izpariti mošt izpárjen -a -o in izparjèn -êna -o: izparjena tekočina ♪
  19.      izparívati  -am nedov. (í) 1. teh. odstranjevati iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati: izparivati mleko 2. agr. čistiti, razkuževati s paro: izparivati vinsko posodo ♪
  20.      izpeljáti  -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca 3. spraviti iz česa a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati ♪
  21.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  22.      izpeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpeljevati: izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo ♪
  23.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  24.      izpíti  -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči ∙ izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela ♪
  25.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪

   1.394 1.419 1.444 1.469 1.494 1.519 1.544 1.569 1.594 1.619  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA