Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dol, Gornji Grad (1.276-1.300)


  1.      hríbovec  -vca m (ȋ) 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni ♪
  2.      hribóvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje ♪
  3.      hŕt  -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt ♪
  4.      hruméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica v dvorani je hrumela; v tovarnah hrumijo stroji / v gorah je hrumela nevihta // ekspr. hrumeč se hitro premikati: gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini / hudournik hrumi v soteski; pren. Turki so hrumeli po deželi 2. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: velikokrat se spozabi in začne hrumeti; na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam / zmeraj hrumi na svoje ljudi kriči, vpije hrumé zastar.: voz je hrume oddrdral po kamniti poti hrumèč -éča -e: vlak je hrumeč zapeljal na postajo; hrumeč plaz, slap; hrumeča množica ♪
  5.      hrváški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Hrvate ali Hrvaško: hrvaška noša; hrvaško narodno gibanje ∙ šalj. že sedem hrvaških let te nisem videl zelo dolgo hrváško prisl.: govoriti (po) hrvaško ♪
  6.      hrvátiti  -im nedov. (á ȃ) 1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti hrvatskega jezika: dolgo je živel na Hrvatskem, zato precej hrvati // ekspr. govoriti hrvatsko: kaj boš hrvatil, po domače povej 2. prevajati v hrvatski jezik ♪
  7.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  8.      hudíman  -a -o prid. (í) evfem., redko hudičev: hudimane babe / za vse življenje si bo zapomnil te hudimane kraje / ti hudimana reč hudímano prisl.: hudimano dolg; bilo je hudimano težko ♪
  9.      hudína  -e ž (í) star. težava, nadloga: od samih hudin se mu je zbledlo / tare ga hudina starosti / krivoverce so dolžili za vso hudino na svetu ∙ zastar. stradala je in hudino preganjala slabo se ji je godilo, trpela je // slaba, negativna lastnost: kmalu je spoznal vse hudine njegovega značaja ♪
  10.      hudo...  prvi del zloženk nanašajoč se na hud: hudodelec, hudoletnica, hudournik, hudovoljen ♪
  11.      hudodélstvenost  -i ž (ẹ̑) hudodelska dejavnost: nagel porast hudodelstvenosti / proučevanje vzrokov hudodelstvenosti pri mladoletnikih ♪
  12.      hudolésov  -a -o (ẹ́) pridevnik od hudolesovina: češminovi, leskovi in hudolesovi zobotrebci ♪
  13.      hudolésovina  in hudolesovína -e ž (ẹ́; í) nar. grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi; rdeči dren: cvetoč grm hudolesovine / ročaj iz hudolesovine ♪
  14.      hudolétnica  -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških, Erigeron: kanadska hudoletnica ♪
  15.      hudoúriti  -im nedov. (ū ȗ) ekspr. teči kot hudournik: vode hudourijo po pobočjih v dolino // razburjeno se premikati, divjati: hudourila je po hiši ♪
  16.      hudoúrnik  -a m (ȗ) 1. gorski potok z zelo velikim padcem: hudourniki derejo v dolino; regulirati, zajeziti hudournik; divjanje hudournikov; razdiralna moč hudournikov; planil je v hišo kakor hudournik / ekspr. solze so se ji v hudournikih ulile po licih 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: oblaki so izlivali prave hudournike dežja; pred gostilno se je hudournik ljudi ustavil; bruhal je hudournike psovk 3. nav. mn., zool. lastovkam podobne ptice selivke z dolgimi, ozkimi krili, Cypselidae: črni hudournik; planinski hudournik ♪
  17.      huligán  -a m (ȃ) mladoletnik, ki v želji po uveljavljanju krši splošno veljavne družbene norme: skupina predrznih huliganov ♪
  18.      húškniti  -em dov. (ú ȗ) 1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo; ptice so hušknile z drevesa; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi // ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto; hušknil je v hišo kakor tat 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza; rdečica ji je hušknila v lice 3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke ♪
  19.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  20.      hvaléžnost  -i ž (ẹ́) čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost; storiti kaj iz hvaležnosti; globoka, iskrena, velika hvaležnost; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti // izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; pričakovati hvaležnost; računati, zanašati se na hvaležnost; poplačati dobroto s hvaležnostjo ♪
  21.      hvatán  -a m (ȃ) zool. južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles: črni hvatan ♪
  22.      íbržnik  -a m (í) nar. koroško hlapec, ki nima določenega področja dela: šel je k hiši za ibržnika; volar in ibržnik ♪
  23.      ideál  -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪
  24.      idealitéta  -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
  25.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪

   1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA