Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Dokaz (493) 
- dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede
izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
- dokázanost -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde ♪
- dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma
2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
- dokázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
- dokazílen -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
- dokazílo -a s (í) dokazno sredstvo: za to imam dokazila; poskrbeti za dokazilo; neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo ♪
- dokazljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
- dokazljívost -i ž (í) lastnost, značilnost dokazljivega: dokazljivost pravila, trditve ♪
- dokazoválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek ♪
- dokazovánje -a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja ♪
- dokazováti -újem nedov. (á ȗ) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda ♪
- nèdokázan -a -o prid. (ȅ-á) ki ni dokazan: nedokazana trditev / to so nedokazane govorice ♪
- nèdokazljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da dokazati: nedokazljiva domneva, trditev ♪
- prótidokàz -áza m (ọ̑-ȁ ọ̑-á) dokaz, ki nasprotuje določenemu dokazu: navesti protidokaze ♪
- vodokàz -áza m (ȁ á) teh. priprava, ki kaže višino vode v posodi: pritrditi vodokaz k bobnu parnega kotla ♪
- vodokázen -zna -o (ā) pridevnik od vodokaz: vodokazne naprave ♪
- aksióm -a m (ọ̑) knjiž. temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov: ne moreš biti na dveh mestih hkrati, to je aksiom; postaviti aksiom; matematični aksiomi; aksiomi filozofije; matematika temelji na sistemu aksiomov / ta trditev je postala že skoraj aksiom ♪
- akulturácija -e ž (á) knjiž. prilagoditev novemu (kulturnemu) okolju: nagla akulturacija priseljencev; avto je zanje dokaz akulturacije na višji standard ♪
- alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi // knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi ♪
- a posterióri prisl. (ọ̄) filoz. iz izkustva, po izkustvu, ant. a priori: dokazovati, sklepati a posteriori; neskl. pril.: spoznanje a posteriori ♪
- ára -e ž (á) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, plačati, vzeti aro; vrniti dvojno aro; ara za njivo; pet tisoč dinarjev are ♪
- argumènt -ênta m (ȅ é) kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente; podpreti trditev z argumenti; močen, prepričljiv, tehten argument; argumenti za in proti; kloniti pod težo argumentov ◊ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka ♪
- argumentácija -e ž (á) utemeljevanje, dokazovanje kake trditve: njegovi argumentaciji ni mogoče slediti; prepričljiva, protislovna argumentacija; argumentacija predloga // dokazno gradivo: predložiti izčrpno argumentacijo; trditev je brez argumentacije; znanstvena argumentacija ♪
- argumentírati -am nedov. in dov. (ȋ) utemeljevati, dokazovati kako trditev: argumentirati predlog; argumentirati s številkami; dobro, slabo argumentirati argumentíran -a -o: argumentirana znanstvena razprava ♪
- arhívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na arhiv: arhivske omare / dokazati trditev z arhivskimi viri; arhivsko gradivo; arhivska kopija filma najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu / arhivski strokovnjak, uslužbenec / osnutek arhivskega zakona ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
