Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dokaz (44-68)

44.      dógma  -e ž (ọ̑) 1. rel. temeljni, nespremenljivi verski nauk: razglasiti za dogmo; cerkvene, verske dogme; dogma o sveti Trojici 2. nav. slabš. trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih: ta nazor je dobil veljavo dogme; boj proti dogmam v znanosti / svoja dognanja ima za dogme ♪
45.      dogmátičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na dogmo: to je dogmatični nauk cerkve; dogmatična definicija / dogmatična določba, kritika / dogmatično maličenje marksizma 2. nav. slabš. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: pouk ne sme biti dogmatičen; dogmatično mišljenje, ravnanje; njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo / povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu dogmátično prisl.: dogmatično trditi ♪
46.      dogmatízem  -zma m (ȋ) knjiž., nav. slabš. mišljenje ali ravnanje, ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: dogmatizem zavira revolucionarno misel; osvoboditi se moramo dogmatizma; estetski dogmatizem; to je suhi dogmatizem; odpraviti je treba ostanke dogmatizma / boj proti dogmatizmu v znanosti ♪
47.      domnéva  -e ž (ẹ̑) sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: to je samo domneva; domneve so se pokazale za napačne; to domnevo podpira njegova trditev; odločno zavrniti domnevo; ekspr. prazna domneva; znanstvena domneva / vsa znamenja dopuščajo domnevo, da bodo pogajanja uspela; njegova izvajanja slonijo na domnevi, da so prejšnje ugotovitve pravilne ♦ jur. pravna domneva ♪
48.      domnévati  -am nedov. (ẹ́) imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: položaj je bil tak, kot sem domneval; domnevam, da je tvoja poteza slaba; po pravici domnevam, da je ta človek vohun; z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako / tam so arheologi domnevali temelje stavbe domnévan -a -o: dognali so, da res gre za domnevano rudo ♪
49.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
50.      duhovít  -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
51.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
52.      edicíjski  in edícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na edicijo: edicijski stroški / kritična edicijska tehnika ◊ jur. edicijska dolžnost dolžnost vsakogar, da izroči dokazne predmete procesnemu organu ♪
53.      eklatánten  -tna -o prid. (ȃ) očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema ♪
54.      eksákten  -tna -o prid., eksáktnejši (ȃ) 1. ki temelji na ugotovljivih spoznanjih: nove eksaktne dejavnosti; eksaktna znanost; eksaktno pravilo; eksaktno raziskovanje v bakteriologiji / postaviti umetnostno zgodovino na eksaktne temelje / matematika kot eksaktna veda 2. natančen, točen: eksaktna doslednost; njegova izpoved je pri vsej metaforiki eksaktna; eksaktno izražanje, mišljenje eksáktno prisl.: eksaktno dokazati, povedati ♪
55.      eksisténca  -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca ♪
56.      eksperimènt  -ênta m (ȅ é) znanstveni postopek, s katerim se kaj ugotovi ali dokaže, poskus: delati eksperimente; z eksperimentom dokazati; fizikalni, kemični eksperiment; psihološki eksperiment / eksperiment z novim škropivom ni uspel poskusna uporaba za ugotovitev učinkovitosti // publ., nav. slabš. poskusno uvajanje novih načinov, metod: eksperimenti v gospodarstvu / filmski eksperiment ♪
57.      eksperimentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na eksperiment: eksperimentalna metoda; eksperimentalna znanost / eksperimentalna fizika, psihologija 2. po drugi svetovni vojni ki išče nove umetniške izrazne možnosti: eksperimentalna umetniška skupina / eksperimentalni film; avantgardna in eksperimentalna glasba; eksperimentalno gledališče ◊ lit. eksperimentalni roman roman v dobi naturalizma, ki se opira na izsledke psihologije in sociologije eksperimentálno prisl.: eksperimentalno dokazati ♪
58.      empiríja  -e ž (ȋ) spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustvo: ugotoviti s pomočjo empirije; uporabnost tega principa temelji zgolj na empiriji / svet idej in svet empirije / esej uporablja empirijo in intuicijo // spoznanja, ugotovitve, ki temeljijo predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju: empirija dokazuje, da je tak način zdravljenja še najuspešnejši ♪
59.      enoveljáven  -vna -o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati ♪
60.      estétik  -a m (ẹ́) 1. strokovnjak za estetiko: odgovori estetikov na vprašanje, kaj je lepo, so zgodovinsko pogojeni 2. star. literarni kritik, estet: pisatelju je bilo več do mnenja bralcev kakor za dokaze estetikov ♪
61.      evidéntnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost evidentnega; jasnost, očitnost: dokazati z vso evidentnostjo; evidentnost sodbe ♪
62.      frankírati  -am dov. in nedov. (ȋ) nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pisma frankíran -a -o: pošiljka je bila nepravilno frankirana ♪
63.      ganljív  -a -o prid. (ȋ í) ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni; do solz ganljiv prizor; ganljiva povest ganljívo prisl.: ganljivo jokati / ekspr. delal se je naravnost ganljivo nevednega zelo, močno; iron. lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo premalo veliko, dosti ♪
64.      geniálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je izvirno ustvarjalen in ima najvišje duševne sposobnosti: genialen človek; genialen iznajditelj, slikar, znanstvenik / ekspr. za kaj takega mu ni treba biti ravno genialen // ki vsebuje, izraža izvirno ustvarjalnost in najvišje duševne sposobnosti: genialna matematična formula; genialna iznajdba; ekspr. to ti je genialna misel; genialno delo / genialna sila geniálno prisl.: hipotezo je pozneje genialno dokazal / iron. znala je genialno zapravljati ♪
65.      geometríjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na geometrijo: geometrijski liki; geometrijska tvorba; geometrijsko telo / geometrijska domača naloga ♦ mat. geometrijski dokaz; geometrijsko zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen // geometričen: tkanina z geometrijskimi vzorci geometríjsko prisl.: izmenične napetosti in upori se seštevajo geometrijsko ali vektorsko; ta slikar ljubi geometrijsko stroge površine ♪
66.      gomíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
67.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
68.      gradívo  -a s (í) 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo ♪

   1 19 44 69 94 119 144 169 194 219