Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (8.851-8.875)


  1.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  2.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  3.      osamílo  -a s (í) knjiž. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene ♪
  4.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  5.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  6.      osamosvájati  -am nedov. (á) delati kaj samostojno, neodvisno: ta zakon osamosvaja znanstvene zavode; podjetje se osamosvaja / kolonije so se druga za drugo osamosvajale; gospodarsko, kulturno se osamosvajati; publ. osamosvajati se od tujih vplivov / tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja ♪
  7.      osamosvojíti  -ím dov., osamosvójil (ȋ í) narediti kaj samostojno, neodvisno: osamosvojiti obrat, podjetje; zavod se je osamosvojil / dežela se je osamosvojila; gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti / to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti; otrok se je polagoma osamosvojil / prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil postal samostojni obrtnik osamosvojèn -êna -o: osamosvojena dežela ♪
  8.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  9.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  10.      osébje  -a s (ẹ̑) navadno s prilastkom delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji: osebje bolnice, internata; pomanjkanje osebja / referent za osebje // delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki: gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje / nadzorno, pomožno, vodilno osebje ∙ knjiž., redko osebje v vseh njegovih delih je mestno osebe, ljudje ♪
  11.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  12.      osèk  -éka tudi ósek -a m (ȅ ẹ́; ọ́) nar. 1. osrednje ograjen prostor za živino ob pastirski koči: zapreti živino v osek 2. mn. ograja okrog vodnjaka: Martin je sedel na osekih ob vodnjaku (F. Godina) ♪
  13.      ósem  ôsmih štev. (ọ́ ó) izraža število osem [8] a) v samostalniški rabi: dvakrat štiri je osem; osmim je obljubil / ura je osem; ob pol osmih; pride ob osmih (zvečer) 20h; dela od osmih do štirih b) v prilastkovi rabi: šola z osmimi razredi; časopis bo imel osem strani; deklica osmih let; tudi neskl.: dogodki zadnjih osem let; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki; nar. poroka bo danes osem dni danes teden ♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh // neskl. izraža številko osem: ustavil se je pred hišo številka osem; v razmerju tri proti osem; sam.: igr. srčna osem srčna osmica ♪
  14.      osem...  ali ósem... in osem... [sǝm] prvi del zloženk (ọ̄) 1. nanašajoč se na število osem: osemletka; osemurni delavnik 2. za osem večji od vsote desetic, na katere se nanaša: oseminšestdeset ♪
  15.      oseménje  -a s (ẹ̑) gastr. del sadeža s semeni, ki se pred uživanjem navadno odstrani: izdolbsti dinji, kumari, papriki osemenje ♦ bot. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena ♪
  16.      osemenjeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor je strokovno usposobljen za osemenjevanje živali: razpisati delovno mesto osemenjevalca ♪
  17.      ósemrazréden  -dna -o [sǝm] prid. (ọ̄-ẹ̑) ki ima osem razredov, oddelkov: ta šola je osemrazredna / osemrazredna gimnazija osemletna gimnazija ♪
  18.      ósemsto  [sǝm] štev. neskl., stil. ósemsto ósemstotih (ọ́) izraža število ali številko osemsto [800]: posvetovanja se je udeležilo kakih osemsto strokovnjakov ♪
  19.      ósemúren  -rna -o [sǝm] prid. (ọ̄-ȗ) ki traja osem ur: naporna osemurna hoja / osemurni delovni čas, delovnik / delati v treh osemurnih izmenah ♪
  20.      ósemúrnik  -a [sǝm] m (ọ̄-ȗ) žarg. osemurni delovni čas: zahtevamo osemurnik v vseh obratih, so vzklikali stavkajoči ♪
  21.      ósen  tudi ôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na os: osna razdalja, smer; osna somernost / osni ležaj; osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol; osna sila sila v smeri osi predmeta, stroja ♦ geom. osni križ koordinatni sistem; osni odsek del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine s to osjo; osni presek presek skozi os; zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev ósno tudi ôsno prisl.: osno someren ♪
  22.      osénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta: osenčiti neosvetljene ploskve; z zamahom čopiča je osenčil drevo 2. v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke: osenčiti oči z modro barvo; veke si je zelo osenčila 3. redko zasenčiti: z roko si je osenčila obraz ● knjiž. goste dlačice so mu osenčile roke potemnile osénčen -a -o: osenčeni deli ploskve; njegove risbe so bile dobro osenčene; zeleno osenčene oči ♪
  23.      osigúrati  -am dov. (ȗ) zastar. 1. zagotoviti, preskrbeti: s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje; to mu je osiguralo zmago 2. zavarovati, zaščititi: osigurati nevarna mesta v skalovju; s to izjavo se je osigural proti očitkom ♪
  24.      ósimski  -a -o [ozi-] prid. (ọ̑) zgod., v zvezi osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju: ratifikacija osimskih sporazumov ♪
  25.      osinjéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž., redko posinjeti: kričala je, da ji je obraz osinjel osinjèl in osinjél -éla -o: od mraza, strahu osinjele ustnice ∙ knjiž., redko osinjeli obraz je za trenutek zardel bledi ♪

   8.726 8.751 8.776 8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA