Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (8.310-8.334)


  1.      odréka  -e ž (ẹ̑) knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo ♪
  2.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  3.      odréšen  -šna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda ♪
  4.      odrešeník  -a m (í) v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal ∙ zastar. odrešenik domovine rešitelj ♦ rel. Odrešenik Kristus ♪
  5.      odrešeníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odrešenika: odrešeniško delo / domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo ♪
  6.      odreševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja; odreševati človeka odrešujóč -a -e: njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica ♪
  7.      odrešílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni 2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan ◊ rel. Kristusova odrešilna smrt ♪
  8.      odrešílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost odrešilnega: pisatelj izraža vero v odrešilnost dela ♪
  9.      odrešíti  in odréšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo ● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena ♪
  10.      odrešítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odrešitev: Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj ♪
  11.      odréti  odêrem tudi odrèm dov., stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana // redko odrgniti: vrv mu je odrla kožo do krvi; na melišču si je odrl čevlje 2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika; odreti koga pri kupčiji ● ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena odŕt -a -o: odrt zajec; odrta koža ♪
  12.      odrèz  -éza m (ȅ ẹ́) glagolnik od odrezati: odrez prsta // mesto, kjer je kaj odrezano: na odrezu so se pri palici lepo videle letnice ♪
  13.      odrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro / odrezali so mu nogo kirurško odstranili / kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti 3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo ● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal odrézati se ekspr. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal / nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti ∙ ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo 2. nakratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič odrézan -a -o: zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil ♪
  14.      odrézek  -zka m (ẹ̑) 1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa 2. redko kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov ◊ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo ♪
  15.      odrezováti  -újem nedov. (á ȗ) z rezanjem odstranjevati del česa: odrezovati suhe veje / odrezoval je najlepše kose mesa ∙ ekspr. rečica odrezuje vas od polja loči odrezováti se ekspr. nakratko, učinkovito odgovarjati: zmeraj se je lakonično odrezoval ♪
  16.      odríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali ∙ ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda ♪
  17.      odrítek  -tka m (ȋ) 1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati odritek 2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek ♪
  18.      odrív  -a m (ȋ) glagolnik od odriniti: odriv vode / odriv od stene bazena; odriv z rokami ♦ šport. del skoka, teka, plavanja, ko se športnik s sunkom ob podlago oddalji od nje ♪
  19.      odriváč  -a m (á) 1. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje: sedel je na odrivaču in poslušal 2. nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen: konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač ♪
  20.      odrívati  -am nedov. (í) 1. s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: miril je poskakujočega psa in ga odrival; odrivati napadalca / plavalec odriva vodo; pren. odrivati težko misel, spomine // s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: drugi prašiči so ga odrivali od korita; odrivati ljudi od vrat // s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja: odrivati vrata s hrbtom / para odriva pokrovko / vojaki so začeli odrivati čakajoče / kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali / plug odriva sneg s ceste odstranjuje 2. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: odrivati ženske iz javnega življenja / ceneni romani odrivajo dobro literaturo // ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja: fevdalci so odrivali meščane; drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo / povsod ga odrivajo zapostavljajo 3. nar., navadno z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času; odlagati: odrivati delo na naslednji dan; odrivati poroko ● ekspr. težko delo je odrival ni hotel težko delati odrívati se s sunkom ob podlago se oddaljevati od nje: skakalec se dobro odriva; odrivati se od tal / odrivati se s smučarskimi palicami odriváje: prodiral je dalje, z rokami odrivaje veje odrivajóč -a -e: vsi so silili naprej, odrivajoč drug drugega odrívan -a -o: biti zaničevan in odrivan; pri volitvah je zmagala prej odrivana stranka ♪
  21.      odróčen  tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō) 1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne 2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol odróčno tudi odrôčno 1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja 2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega ♪
  22.      odrómati  -am dov. (ọ̑) 1. ekspr. odpotovati, oditi: odromati v širni svet; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji ∙ evfem. marsikatera stvar je odromala k njemu marsikatero stvar je ukradel 2. knjiž. oditi k romarski cerkvi: odromal je na Brezje ♪
  23.      ódrski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oder: a) odrski prostor; odrska odprtina / odrska razsvetljava, zavesa / odrski delavci / izreden odrski lik; ekspr. odrska mrzlica odrska trema b) odrski jezik; odrska izreka; delo je končno doživelo odrsko uprizoritev / odrsko delo / odrska literatura, umetnost gledališka / ekspr. odrske deske gledališki oder, gledališče ● ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena ◊ gled. odrski dekor; odrski horizont; odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; odrska luč luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra ódrsko prisl.: odrsko poustvarjati; odrsko privzdignjen govor; odrsko vabljiv tekst; odrsko funkcionalna osvetljenost ♪
  24.      odsébni  -a -o prid. (ẹ̑) pri vpreženi živini desni: odsebni konj, vol ◊ geom. odsebna senca senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba ♪
  25.      odsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) prebijati, preživljati v sedečem položaju: zadnje dneve pouka so odsedali le zato, da bi dobili spričevala odsédati se napredovati, potekati: delo se je dobro odsedalo; učenje se ji je počasi odsedalo ∙ med pogovorom se mu je pot hitro odsedala zdelo se mu je, da traja malo časa ♪

   8.185 8.210 8.235 8.260 8.285 8.310 8.335 8.360 8.385 8.410  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA