Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (8.051-8.075)


  1.      obvéščati  -am nedov. (ẹ́) večkrat obvestiti: obveščati javnost o svojem delu; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek // prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost: izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet ♪
  2.      obveščênost  tudi obvéščenost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo obveščen: skrbeti za obveščenost delavcev; dobra, pravočasna obveščenost javnosti; potreba po boljši obveščenosti ♪
  3.      obvéza  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj 2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost // glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju ◊ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza ♪
  4.      obvézati  in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto 2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku 3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo obvézati se in obvezáti se nav. ekspr. obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva obvézan -a -o: obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni ♪
  5.      obvézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
  6.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  7.      obvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati obvezo: obvezovati rane; obvezuje mu roko 2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj: z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku ∙ knjiž. sheme bodo skladatelja manj obvezovale bo bolj svoboden v ustvarjanju obvezováti se nav. ekspr. obljubljati, zagotavljati: obvezuje se, da bo vestno opravljal svoje delo obvezujóč -a -e: draga darila so vedno obvezujoča ♪
  8.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  9.      obvladováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo ● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru ◊ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti obvladován -a -o: obvladovana strast ♪
  10.      obvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) publ. vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil obvóžen -a -o 1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje 2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen ♪
  11.      obzidávati  -am nedov. (ȃ) 1. postavljati, delati zid okrog česa: zemljišče zdaj obzidavajo 2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidavati jamo, jašek ♪
  12.      obzídek  -dka m (ȋ) zidana ograja: skočil je čez obzidek // pri strani dodan del zidu, zlasti ob oknu: sedel je na obzidek pri izložbenem oknu ♪
  13.      obzídje  -a s (ȋ) zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb: splezati na obzidje; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest; pren., ekspr. obzidje nezaupanja se podira ◊ strojn. zidani del parnega kotla ♪
  14.      obznána  tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑) zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: režimi predvojne Jugoslavije so se ohranjali z obznano in terorjem ♪
  15.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  16.      obzórnica  -e ž (ọ̑) črta, ki omejuje obzorje: obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico za obzorjem ♪
  17.      obžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti: obžagati veje 2. z žaganjem obdelati: obžagati desko, hlod / obžagati dno obžágan -a -o: obžagano deblo ♪
  18.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  19.      obždéti  -ždím dov., obždì (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju negiben in tih: obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel; negibno, nepremično, tiho obždeti // ekspr. ostati sploh: največkrat obždi ob nedeljah kar doma ♪
  20.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  21.      obžígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje 2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše: obžigati lesene posode 3. knjiž. prižigati od vseh strani: z vžigalico je obžigal natlačeno čedro ♪
  22.      oceán  -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
  23.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  24.      ocenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oceniti: ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje ♪
  25.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪

   7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA