Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (8.010-8.034)


  1.      obsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf ♪
  2.      obsledíti  -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ȋ í) zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka ♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad ♪
  3.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪
  4.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  5.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
  6.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  7.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪
  8.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  9.      obstáti 2 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č 1. biti, obstajati: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov obstojèč -éča -e: družina, obstoječa iz treh članov; prim. obstoječ ♪
  10.      obstójati  -am nedov. (ọ́) neustalj. obstajati: to društvo obstoja že zelo dolgo / obstojajo dobri pogoji za delo / odbor obstoja iz predsednika, tajnika in članov ♪
  11.      obstojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo ♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati ♪
  12.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  13.      obstránski  -a -o prid. (á) ki je, se nahaja ob strani: obstranski del telesa; vse obstranske jaške so zasuli / ta izhod je obstranski stranski ♦ bot. obstranski poganjek // redko postranski, manj pomemben: obstranske teme kongresa ♪
  14.      obstríči  -strížem dov., obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla (í) s striženjem obdelati: obstriči grm; živo mejo je lepo obstrigel ♪
  15.      obstruírati  -am nedov. in dov. (ȋ) jur., v nekaterih državah v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov: večina poslancev je obstruirala redno delo ♪
  16.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  17.      obsvetljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj svetlo, vidno: petrolejka je medlo obsvetljevala obraze / mesečina obsvetljuje v nebo štrleče zidovje ♪
  18.      obšíren  -rna -o prid., obšírnejši (ȋ) 1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd; prišla sta na obširen travnik; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko // evfem., redko debel: bil je precej obširen čez trebuh 2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo; anketa je precej obširna c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna // podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila; poslušal je njegovo obširno razlaganje obšírno prisl.: o problemu je govoril zelo obširno; obširno pisati ♪
  19.      obšíti  -šíjem dov., obšìl (í ȋ) s šivanjem dokončati, dodelati rob: prtič mora še obšiti / obšiti gumbnice / rob je treba obšiti / s čipkami obšiti zavese obrobiti obšít -a -o: obšito krilo ♪
  20.      obšívati  -am nedov., tudi obšivájte; obšívala in obšivála (í) s šivanjem dokončevati, dodelovati rob: obšivati jopič / dov., nar. zahodno obšivati prtič obšiti ♪
  21.      obtékati  -am nedov. (ẹ̑) tekoč obdajati: zrak obteka nekatere dele motorja / reka obteka vzpetino // redko tekati okrog česa: pes lajajoč obteka hišo ♪
  22.      obtesáti  -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́) s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati ♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno // pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati obtesán -a -o: obtesana bruna ♪
  23.      obtesávati  -am nedov. (ȃ) s tesanjem obdelovati: obtesavati deblo / spretno je obtesaval les ♪
  24.      obteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce ♪
  25.      obtičáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪

   7.885 7.910 7.935 7.960 7.985 8.010 8.035 8.060 8.085 8.110  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA