Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (5.251-5.275)


  1.      kríža kráža  kríže kráže ž (ȋ-á) nav. mn., nav. ekspr. črti v obliki črke X, narejeni brez pravega namena: delati križe kraže ♪
  2.      krížar  -ja m (ȋ) 1. zgod., v srednjem veku udeleženec križarske vojne: poveljnik križarjev / zbirati križarje 2. knjiž., ekspr. navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti: nacionalistični križarji 3. sodelavec revije Križ (na gori): križarji in dejanjevci ♪
  3.      krížati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata // nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti ∙ ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih // ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo krížati se 1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi 2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala križajóč -a -e: križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice krížan -a -o: križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.: rel. Križani (Jezus) Kristus ♪
  4.      krížem  prisl. (ȋ) 1. izraža položaj v obliki križa; navzkriž: križem zloženi veji; roke križem položiti / križem gledati škiliti 2. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh: križem nametana polena; hoditi križem po svetu / ekspr.: govorili so vsi križem; na sejmišču je vse križem vpilo ● pog. držati roke križem lenariti, ne delati; redko vse gre križem navzkriž, narobe; prim. križemkražem, križemrok, križemsvet, vsekrižem ♪
  5.      krížemrók  in krížem rók prisl. (ȋ-ọ́) s prekrižanimi rokami: stal je križemrok pred vrati // ekspr. ne da bi delal, brez dela: pazila je, da je oče ne bi zalotil križemrok / delajte vendar, ne stojte križemrok ∙ ekspr. ne moremo križemrok čakati, gledati, kako nas sramotijo moramo kaj ukreniti proti temu ♪
  6.      krížen  -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča; miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja ◊ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenj krížno prisl.: križno razporejeni hodniki ♪
  7.      krížnik  -a m (ȋ) rel. član nemškega viteškega reda: cerkev so postavili križniki ◊ navt. ladja s križnimi jadri; strojn. del batnega stroja, ki veže batnico z ojnico ♪
  8.      kŕlj  -a m (r̄) hlod (za predelavo na žagi): nalagati krlje na voz ♪
  9.      kŕma 2 -e ž (ŕ) navt. zadnji del ladje, čolna: stati na krmi; prostor v krmi; premec in krma / krma ladje ♪
  10.      krmílen 2 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli; krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem; avtomatski krmilni sistem ◊ elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem; krmilno kolo; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča ♪
  11.      krmíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. publ. določati, omogočati gibanje in delovanje kake naprave: avtomatsko, ročno krmiliti stroj; krmiliti jeklena vrata z električnim tokom / vodilni oddajnik krmili pomožne oddajnike vodi, usmerja / daljinsko krmiliti raketo ♦ elektr. uravnavati prehod elektronov ali ionov v elektronki 2. star. krmariti: krmiliti čoln; veslati in krmiliti / krmiliti barko življenja krmíljen -a -o: elektronsko krmiljeni stroji ♪
  12.      krmílje  -a s (ȋ) knjiž. skupek krmilnih delov vozila: letalu se je pokvarilo krmilje; krmilje avtomobila ♦ strojn. mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja ♪
  13.      krmílo 2 -a s (í) 1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo; prijeti za krmilo; krmilo avtomobila, kolesa ∙ prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila // gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu; konstrukcija krmila; spremeniti položaj krmila ♦ aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta 2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila; prevzeti krmilo države; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke ♪
  14.      krníca  -e ž (í) 1. poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun: vreči kaj v krnico; nevarne krnice // plitvejša kotanja, navadno napolnjena z vodo: krnice so bile polne vode / plitva krnica / kalna krnica voda v krnici 2. agr. spodnji del preprostejše sadne stiskalnice, po katerem odteka mošt: postaviti koš na krnico 3. geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline: v krnici se je nabral sneg / ledeniška krnica 4. nar. vzhodno večja okrogla posoda, navadno izdolbena iz enega kosa lesa: mesiti kruh v krnici / krnica za pomivanje posode ♪
  15.      kŕniti  -im nedov. (ŕ r̄) knjiž. povzročati, delati, da je česa manj; manjšati, jemati: krniti učiteljevo avtoriteto; krniti notranjo moč države; s tem so krnili neodvisnost dežele / krniti komu pravice ♪
  16.      kròf  krôfa m (ȍ ó) 1. ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom: skleda krofov; testo za krofe / pustni krofi ♦ gastr. indijanski krof slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado; indijanček 2. nižje pog. golša: krof ima / kokoš z velikim krofom ♪
  17.      króg  -a m (ọ̑) 1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi // sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga 2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu 3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine // mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov 5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog 6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih 7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli ● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; žarg., šport. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč ◊ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni ♪
  18.      krógeln  -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na kroglo: krogelno središče / krogelni izsek del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogelni odsek vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z ravnino; krogelni pas del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama; krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; krogelna plast del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama ◊ elektr. krogelno iskrilo iskrilo z elektrodama v obliki krogel; fiz. krogelno valovanje valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani; krogelno zrcalo ♪
  19.      krógla  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle // s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo // šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna krogla sonce; zemeljska krogla zemlja 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani / dumdum krogla; topovska krogla granata ● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni) ◊ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla ♪
  20.      króglast  -a -o prid. (ọ̑) podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri; kroglasta izboklina; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke ♦ anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico króglasto prisl.: kroglasto pristriženi grmi ♪
  21.      króglica  -e ž (ọ̑) 1. manjšalnica od krogla: površina, velikost kroglice / pobrati, zakotaliti kroglico; steklena kroglica / bonbon v obliki kroglice / mn. glina je v kroglicah / sablja z zaščitno kroglico / volilna kroglica nekdaj s katero volivec glasuje ♦ farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice 2. teh. tak predmet iz kovine kot sestavni del ležaja: število kroglic v ležaju ♪
  22.      krógličen  -čna -o prid. (ọ̑) ki ima obliko krogle, kroglice: fotelj s krogličnimi kolesi ♦ strojn. kroglični mlin mlin na krogle; teh. kroglični ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kroglice ♪
  23.      krogovíčje  -a s (ȋ) um. okras gornjega dela gotskih oken, sestavljen iz krogov, lokov: s krogovičjem obogatena okna ♪
  24.      kròj  krôja m (ȍ ó) 1. vzorec, model za obliko obleke ali obutve: izrezati kroj iz časopisa; narisati, prerisati kroj / dobila je nov kroj ovratnika / šivati po kroju // oblika obleke ali obutve: obleka je neprisiljena v barvi in kroju; eleganten kroj čevljev; moderen, ohlapen, oprijet kroj / nizek kroj ovratnika / obleka je najnovejšega kroja ♦ obrt. klasični kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; princes kroj ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov; srajčni kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom 2. raba peša oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost; obleka, uniforma: telovadci so nastopili v krojih / gasilski, vojaški kroj / ženske v pisanih krojih nošah ♪
  25.      krojačíca  in krojáčica -e ž (í; á) ženska, ki se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem ženskih plaščev in kostimov: izučila se je za krojačico; priredili so tečaj za šivilje in krojačice / modna krojačica ◊ zool. čebeli podobna žuželka, ki dela rove v zemljo in znaša vanje med in cvetni prah, Megachile centuncularis ♪

   5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA