Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (15.960-15.984)


  1.      túrnus  -a m (ȗ) 1. časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu, izmena: v šoli, tovarni so uvedli turnus / mesečni, tedenski turnus / držati se turnusa 2. čas opravljanja kake dejavnosti, dolžnosti od ene do druge ustaljene menjave: turnus traja dve uri / dopoldanski, nočni turnus; delata v različnih turnusih 3. žarg. skupina oseb, ki opravlja kako dejavnost, dolžnost v času od ene do druge ustaljene menjave: ves turnus je že bil na zdravniškem pregledu ◊ agr. turnus ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar; gozd. turnus sečnje čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru, obhodnja ♪
  2.      túrški  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov ● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep ◊ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto túrško prisl.: govoriti (po) turško ∙ sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo ♪
  3.      túš 2 -a m (ȗ) pog. prha: kopalnica s tušem / vroč tuš; novica je nanjo delovala kot mrzel tuš / stopiti pod tuš / po tušu je šel v posteljo po prhanju / srečanje je bilo hud tuš zanj hudo razočaranje, neprijetno presenečenje ♪
  4.      tušírati 1 -am nedov. in dov. (ȋ) 1. risati, prekrivati s tušem: tuširati načrt 2. ličiti s tušem: tuširati trepalnice 3. teh. delati vidna izbokla mesta na kovini s tuširno ploščo in jih z glajenjem, strganjem prilagoditi kakemu strojnemu delu glede na gladkost, obliko: tuširati ležaj tečaja tušíran -a -o: tuširana risba ♪
  5.      tušíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tuširanje1: tuširni postopek / tuširna plošča zelo gladka plošča, premazana s tušem, barvo, za označevanje izboklih mest s pritiskom ob obdelovanec ♪
  6.      túta  -e ž (ū) zlasti v primorskem okolju kombinezon: obleči tuto; delavci v tutah ♪
  7.      tútti  [tuti] prisl. (ȗ) označba za igro, petje celotnega orkestra, zbora vsi (skupaj): pri nekaterih baladah nastopa delitev petja na solo in tutti; neskl. pril.: tutti mesta v skladbi ♪
  8.      tuzémski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. nanašajoč se na ozemlje, dežele tostran državne meje: tuzemski transport; inozemski in tuzemski / tuzemski izdelki domači izdelki ♪
  9.      tvarína  -e ž (í) knjiž. 1. snov, materija: telesa so iz tvarine; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine 2. snov, material: zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino 3. snov, gradivo: urejati tvarino; ima dovolj tvarine za razpravo 4. (učna) snov, vsebina: poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino ♪
  10.      tvarívo  -a s (í) redko snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kot tvarivo uporabljajo bambus // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se razlikujeta po tvarivu ♪
  11.      tvój  tvôja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom; blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo / tvoj obraz; tvoje roke 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport; ti in tvoje ribe ● tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.: pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš ♪
  12.      tvór  -a m (ọ̑) 1. gnojno vnetje lasnega mešička in okolice: tvor se mi dela; predreti tvor; tvor na vratu / gnojni tvor 2. zastar. tvorba: kamniti tvori ♪
  13.      tvórben  -bna -o tudi tvórben -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tvorbo: tvorben proces / tvorbna sestavina ♦ lingv. tvorbna slovnica slovnica o delanju, ustvarjanju stavkov, besednih zvez ♪
  14.      tvórec  -rca m (ọ̑) knjiž. ustvarjalec: literarni tvorci; tvorec glasbenega dela / tvorci miru / tvorec nove države / taka gospodarska politika je tvorec inflacije ♦ ekon. produkcijski tvorci delo, predmet dela in delovna sredstva kot elementi, brez katerih ni mogoča proizvodnja ♪
  15.      tvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ustvarjalen: samonikel in tvoren duh / tvorno sodelovanje med narodi ◊ bot. tvorno tkivo rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva; lingv. tvorni način glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvornik tvórno prisl.: tvorno se vključevati v delo; tvorno pretekli deležnik ♪
  16.      tvóriti  -im nedov. (ọ̄) knjiž. 1. delati, ustvarjati: tvoriti glasove z govorilnimi organi / tvoriti pojme 2. biti, ustvarjati: skala v strugi tvori jez / lak tvori zaščito / to vprašanje tvori jedro razprave je jedro 3. sestavljati: odbor tvorijo trije člani ◊ geom. stranici tvorita kot 90° delata, oklepata; lingv. tvoriti besede, stavke; mat. tvoriti množice tvóriti se delati se, nastajati: na vratu se mu tvori bula tvorèč -éča -e: ozadje tvoreče kulise tvórjen -a -o: na osnovi dokazov tvorjen sklep; tvorjena beseda ♪
  17.      tvorívo  -a s (í) 1. knjiž. snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo, material: kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado / bombaž, volna in druga tvoriva // snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno: tkanini se po tvorivu razlikujeta 2. les. že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo: poraba tvoriv; surovina, tvorivo in polizdelek / iverna tvoriva ◊ fot. film, fotografska plošča, fotografski papir ♪
  18.      tvórjenka  -e ž (ọ̄) lingv. tvorjena beseda: deli tvorjenke; mladost, starocerkvenoslovanski in druge tvorjenke ♪
  19.      tvórnica  -e ž (ọ̑) zastar. tovarna: delati v tvornici / tvornica klobukov / dimniki tvornice ♪
  20.      tvórnik  -a m (ọ̑) lingv. glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja: delam je tvornik; srednjik, trpnik in tvornik ♪
  21.      tvórniški  -a -o prid. (ọ̑) zastar. tovarniški: tvorniški delavec / tvorniški dimniki ♪
  22.      ubádati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima // ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo ♪
  23.      ubíjanje  -a s (í) glagolnik od ubijati: ubijanje ljudi; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo ♪
  24.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  25.      ubírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj // star. uglaševati: nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati 2. ekspr. igrati, peti: fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot; ubirala sta stranske poti; ubirali so smer proti severu // s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti, hoditi: konj je počasi ubiral pot; ubirala sta pot po bližnjicah 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, hoditi: peš jo je ubiral za njimi; hitro sta jo ubirala po strmini; kam jo ubiraš 5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive ● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki ubírati se teh. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati ubirajóč -a -e: pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu ♪

   15.835 15.860 15.885 15.910 15.935 15.960 15.985 16.010 16.035 16.060  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA