Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (15.701-15.725)


  1.      toponím  -a m (ȋ) lingv. lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime: toponimi in antroponimi ♪
  2.      toporíšče  -a s (í) daljši držaj pri orodju: izdelati toporišče; sekira se je snela s toporišča; nasaditi na toporišče; toporišče kose; les za toporišče ♪
  3.      tóra  -e ž (ọ̑) pri judih prvi del biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig; pentatevh ♪
  4.      torakoplástika  -e ž (á) med. kirurška odstranitev dela prsnega koša pri zdravljenju nekaterih oblik pljučne tuberkuloze ♪
  5.      tóraks  -a m (ọ̑) 1. anat. del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica; prsni koš: poškodba toraksa 2. zool. del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah; oprsje ♪
  6.      torbár  in tórbar -ja m (á; ọ̑) izdelovalec torb: izučiti se za torbarja ♪
  7.      torbárka  in tórbarka -e ž (á; ọ̑) izdelovalka torb ♪
  8.      torbárski  in tórbarski -a -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na torbarje ali torbarstvo: torbarski izdelki / torbarska obrt ♪
  9.      tórej  vez. (ọ̑) 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: pozni smo, torej gremo čimprej dalje; ni upoštevala opozoril, torej si je sama povzročila težave; zdaj je lepa priložnost, torej začnite; trideset steklenic bo dovolj. Torej jih vzemi toliko / mislim, torej sem 2. z oslabljenim pomenom za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: zvečer pridite, torej vsi trije; predstava bo prvega, torej v nedeljo to je ♪
  10.      torílo  -a s (í) star. 1. okrogla posoda, navadno lesena: stružiti torila; zajeti vodo iz torila 2. model, posoda: torilo za potico ♪
  11.      toríšče  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova ∙ zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice ♪
  12.      torpédo  -a m (ẹ̑) 1. voj. z razstrelivom napolnjen izstrelek z lastnim pogonom, ki se premika do cilja navadno pod vodno gladino: torpedo je zadel ladjo; izstreliti torpedo 2. teh. priprava v pestu zadnjega kolesa, ki omogoča prosti tek kolesa pri mirovanju pedalov, pogon pri potiskanju pedalov naprej in zaviranje pri potiskanju pedalov nazaj: torpedo se je preveč segrel / kolo na torpedo ♪
  13.      tortelín  -a m (ȋ) nav. mn., gastr. izdelek iz rezančnega testa obročaste oblike z nadevom, navadno iz sesekljanega mesa: izdelovati torteline / tortelini z omako; juha s tortelini ♪
  14.      tórten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na torto: tortna rezina / tortni model ♪
  15.      tortílja  -e ž (ȋ) 1. v španskem okolju jed iz stepenih jajc, zelenjave, začimb: delati tortilje; tortilja s fižolovim nadevom 2. v latinskoameriškem okolju tanek mlinec iz koruzne ali bele moke, pečen na vroči plošči ali kamnu: peči tortilje ♪
  16.      tórus  -a m (ọ̑) 1. geom. telo, ki nastane pri vrtenju kroga okoli osi, ležeče v isti ravnini in oddaljene od njegovega središča bolj, kot je njegov polmer: prostornina torusa // ploskev, ki omejuje to telo: površina torusa 2. arhit. obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; svitek ♪
  17.      torzíja  in tórzija -e ž (ȋ; ọ́) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os; vzvoj: zasuk pri torziji 2. med. zasukanje, zasuk: ustavljanje krvavitve s torzijo ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo, vzvoj ♪
  18.      tórzo  -a m (ọ̑) 1. um. nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov: torzi antičnih boginj / kip se je ohranil samo kot torzo 2. knjiž. nedokončano delo, stvar sploh: knjiga je ostala torzo; drama daje vtis torza ♪
  19.      totálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. popoln: imeti totalen pregled nad dogajanjem / totalna prepoved jedrskih poskusov / totalno uničenje / totalna harmonija; totalno ravnovesje / totalna zmota 2. celovit, celosten: raziskovanje totalnih družbenih struktur / totalna revolucija / totalni človek človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven // celoten: izračunati totalno napako iz delnih 3. redko totalitaren: totalna oblast / totalna država ◊ fiz. totalni odboj popolni odboj; gled. totalno gledališče gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij; šport. totalno gibanje gibanje, pri katerem sodeluje celo telo; voj. totalna vojna vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec uporablja vsa sredstva neglede na mednarodno vojno pravo totálno prisl.: totalno pozabiti; biti totalno pijan, slep ♪
  20.      totalitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
  21.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  22.      tovarišíca  -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele 3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples 4. naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica 5. žarg., šol. učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino ◊ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica ♪
  23.      tovarišíja  -e ž (ȋ) skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem: ob delu so postali prijetna tovarišija; nerad se je ločil od tovarišije v tovarni; gimnazijska tovarišija je razpadla // skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: prihajal je sam z manjšo tovarišijo / otrokova šolska tovarišija šolski tovariši // prisotnost koga zlasti zaradi zabave: izogibal se je njegove tovarišije ♪
  24.      továriški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tovariše: tovariški sestanek; tovariška družba; tovariško srečanje / med borci je vladal tovariški duh, odnos; tovariška solidarnost / kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi // ki rad pomaga tovarišem: tovariški sošolec; biti tovariški do sodelavk továriško prisl.: tovariško podpreti koga; tovariško, redko po tovariško se pogovoriti s kom ♪
  25.      továrištvo  -a s (ȃ) 1. zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim: gojiti tovarištvo; vzgajati otroke v tovarištvu; tovarištvo in prijateljstvo / pohvalili so ga zaradi tovarištva 2. tovariško, prijateljsko razmerje: tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti; preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki ♪

   15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751 15.776 15.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA