Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Del (15.085-15.109)
- šènt šénta in šênta m (ȅ ẹ́, é) 1. evfem. hudič: šent ga je zmamil; živ je kakor šent / kot kletvica šent! ti šent ti 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža odklonilen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: bomo videli, kaj si bo ta šent še izmislil / doma ima vsega šenta vse mogoče stvari 3. ekspr., v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: ni šent, da bi tega ne uredili b) začudenje: šent, kako si suh c) močno čustveno prizadetost: šent ga vedi, zakaj nas tako žali č) jezo, nejevoljo nad kom: da bi te šent šénta in šênta pog., ekspr.: kaj, šenta, si mu storil ♪
- šépati -am nedov. (ẹ̄) 1. nenormalno hoditi zaradi krajše ali bolne noge: zaradi rane na nogi šepa; šepati od rojstva; na eno nogo rahlo šepa / konj šepa / ekspr. mladi so skoraj tekli, stari pa so šepali za njimi težko, nerodno hodili; pren., ekspr. teorija šepa za prakso 2. ekspr. ne potekati gladko, brez zastojev, težav: delo, preskrba šepa; izvoz je začel šepati / gospodarstvo, kultura šepa // imeti kako pomanjkljivost: njegov izgovor tujk šepa; ritem v tej pesmi šepa; ta trditev šepa ni prepričljiva, utemeljena / beseda mu je šepala zatikalo se mu je; tvoja francoščina šepa je slaba, nepravilna; primera šepa ne ustreza popolnoma ● ekspr. ura je začela šepati nihalo pri uri se je začelo ustavljati; ekspr. v matematiki šepa matematike ne zna dobro šepáje: šepaje hoditi; šepaje na eno nogo, je prišel odpret šepajóč -a -e: šepajoč na levo nogo, je
pobegnil; šepajoč konj; šepajoča postrežba ♪
- šepetálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) gled. kdor skrit pred občinstvom polglasno pripoveduje igralcu dele besedila: delovno mesto šepetalca ♪
- šepetálka -e [u̯k in lk] ž (ȃ) gled. ženska, ki skrita pred občinstvom polglasno pripoveduje igralcu dele besedila: delo šepetalke v gledališču ♪
- šepetálnica -e ž (ȃ) gled. kabina za šepetalca pod spodnjim delom odra: iti v šepetalnico ♪
- šepetálski -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na šepetalce: šepetalsko delo / šepetalska knjiga dramsko besedilo, opremljeno s šepetalčevimi tehničnimi napotki ♪
- šepetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. govoriti, pripovedovati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: najprej je govoril glasno, potem pa je začel šepetati; šepetati na uho, v uho; deklice so se smejale in si nekaj šepetale / ljudje so si marsikaj šepetali o njem / to se ne sme zgoditi, je šepetala; pren., ekspr. listje je šepetalo v vetru 2. gled. skrit pred občinstvom polglasno pripovedovati igralcu dele besedila: šepetati igralcu kak odlomek; dobro šepetati šepetáje: pogovarjala sta se šepetaje, da ju ne bi kdo slišal; šepetaje so mu razložili svoj načrt šepetajóč -a -e: spremil ga je do vrat, šepetajoč mu nekaj na uho; šepetajoč glas; šepetajoči valovi; šepetajoče ustnice; prisl.: šepetajoče je ponovila ta stavek šepetán -a -o: besede, šepetane v temi ♪
- šéping -a m (ẹ̑) strojn. stroj za obdelovanje kovine s kratkim, vodoravnim gibom ♪
- šest... ali šést... in šest... prvi del zloženk (ẹ̑) 1. nanašajoč se na število šest: šestdneven, šestmesten 2. za šest večji od vsote desetic, na katere se nanaša: šestintrideset ♪
- šestdesetína -e ž (í) del na šestdeset enakih delov razdeljene celote: šestdesetina vsote ♪
- šestdesetínka -e ž (ȋ) del na šestdeset enakih delov razdeljene celote: šestdesetinka vsote / šestdesetinka minute ♪
- šéstdesetléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) 1. star šestdeset let: še ne šestdesetleten je hudo zbolel; šestdesetletna ženska 2. ki traja šestdeset let: šestdesetletno delovanje društva ♪
- šestero... prvi del zloženk nanašajoč se na število šest: šesterodelen, šesterokoten ♪
- šestíca -e ž (í) 1. pog. številka šest: napisati šestico / na tej progi vozi šestica tramvaj, avtobus številka šest ∙ žarg., med. izpulili so mu šestico prvi stalni kočnik 2. nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev: kupil je za šestico žganja / srebrna šestica 3. igralna karta s šestimi znaki: karova, pikova šestica 4. obrt. pramen las, položen v obliki spodnjega dela številke šest in pripet plosko ob lasišču: narediti šestice; šestica ob ušesu // žarg. ščipalka za pripenjanje takega pramena: pripeti s šestico ♪
- šestína -e ž (í) del na šest enakih delov razdeljene celote: vrniti šestino izposojenega denarja ♪
- šestnajstérka -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 10 do 15 cm: knjiga je izšla v šestnajsterki [16°] / format šestnajsterke ♪
- šestnajstína -e ž (í) del na šestnajst enakih delov razdeljene celote: šestnajstina dediščine; šestnajstina vsote ♪
- šéstrazréden -dna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) ki ima šest razredov, oddelkov: šola je šestrazredna / nekdaj šestrazredna gimnazija šestletna gimnazija ♪
- šéststo štev. neskl., stil. šéststo šéststotih (ẹ̑) izraža število ali številko šeststo [600]: proslave se je udeležilo kakih šeststo preživelih borcev / njegov prvi avtomobil je bil fiat 600 ♪
- šéškar in šêškar -ja m (ẹ̑; ȇ) etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: jedi in vina je bilo v izobilju za svate in za šeškarje ♪
- šéškati -am in šêškati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) 1. ekspr. tepsti, pretepati: šeškati porednega otroka; šeškati z roko, s šibo 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: šeškati na svatbah ● nar. ves dan je šeškal v mestu beračil ♪
- ševró -ja m (ọ̑) usnj. usnje iz kozje kože, kozlovina: izdelovati ševro; čevlji iz ševroja; neskl. pril.: ševro usnje ♪
- šíba -e ž (í) 1. daljša tanka, upogljiva veja, navadno brez stranskih vej: odrezati šibo; leskova, vrbova šiba; enoletna, muževna šiba; grm z dolgimi šibami; od strahu se trese kot šiba na vodi // taka veja, ločena od rastline: poganjati, švrkati vola s šibo; sveženj šib / pastirska šiba; šiba bajanica; košara iz šib / vezati trte s šibo 2. ekspr. udarec (s šibo): poznajo se mu sledovi šibe / obsodili so ga na dvesto šib 3. star., navadno s prilastkom velika nesreča, nadloga: povodenj je največja šiba za kmeta; strašna šiba prihaja nad nas / šiba božja jih je udarila, zadela 4. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane; metlica: s šibo dobro zmešati smetano / šiba za sneg 5. obrt. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika: dežnikar je zamenjal zlomljeno šibo ● ekspr. kadar je nagajal, je pela šiba je bil tepen s
šibo; je bil tepen sploh; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; nekdaj tek skozi šibe kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb ♪
- šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkéjši (í ȃ í) 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek // ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje 3. ki dosega nizko stopnjo a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja d) glede na izrazne sposobnosti: šibek
roman; šibek talent / izpovedno šibek 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok ● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do
vasi je šibko uro hodá slabo ◊ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke ♪
- šíbra -e ž (ȋ) svinčena kroglica za polnjenje nabojev: v nogo ga je zadelo nekaj šiber; zlitina za šibre; naboj s šibrami / lovci so streljali s šibrami; puška na šibre ● zastar. udaril je s krampom in od kamna je odletela šibra drobec, kos ◊ lov. naboj, napolnjen s šibrami deseticami; rib. šibra svinčena kroglica, s katero se pri lovu z ličinko obteži končni del vrvice ♪
14.960 14.985 15.010 15.035 15.060 15.085 15.110 15.135 15.160 15.185