Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (14.951-14.975)


  1.      svêtel  tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [ǝu̯; druga oblika vǝt] prid., svetléjši (é ȃ é; ǝ̀) 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven ◊ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi ∙ ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden ♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan ♪
  2.      svéten  -tna -o prid. (ẹ̑) zlasti v krščanskem okolju 1. ki ni verskega, cerkvenega značaja; posveten: delo svetne vsebine / svetna in cerkvena glasba / svetna oblast ♦ rel. svetni duhovnik duhovnik, ki ni redovnik 2. ki ni duhovno, versko usmerjen: on je preveč sveten človek, da bi ga to zanimalo / svetno mišljenje ♪
  3.      svetílkar  -ja m (ȋ) nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilkar čisti svetilke ♦ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke; svetilničar ♪
  4.      svetílničar  -ja m (ȋ) kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje svetilnika: oče je bil svetilničar na otoku; baraka svetilničarjev // nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilničar je očistil svetilke ◊ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke ♪
  5.      svetíti se  -ím se nedov. (ȋ í) star. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: svetil se je, dokler ga niso spregledali ♪
  6.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
  7.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  8.      svetlíti  -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
  9.      svetlo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svetel: svetlodlak, svetloglav, svetlonog ♪
  10.      svetlo... 2 prvi del zloženk, kakor svetlomoder, svetlordeč, svetlosinji ipd., gl. svetel ♪
  11.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  12.      svetlôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi; svetlobni vir; svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo / svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost ◊ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali svetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast ♪
  13.      svetníca  -e ž (í) 1. rel. ženska, razglašena za sveto: častiti svetnice in svetnike / razglasiti za svetnico 2. ekspr. ženska, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bila je prava, živa svetnica / kaj se delaš svetnico ∙ ekspr. no, tudi ti nisi bila svetnica nisi živela moralno neoporečno ♪
  14.      svetníčiti se  -im se nedov. (í ȋ) ekspr. delati se svetniškega: pred nami se svetniči, v resnici pa je slepar / kaj se svetničiš, saj te poznamo ♪
  15.      svétnik  -a m (ẹ̑) 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik ● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ◊ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec ♪
  16.      svetník  -a m (í) 1. rel. kdor je razglašen za svetega: častiti svetnike in svetnice / razglasiti za svetnika; praznik vseh svetnikov 2. ekspr. kdor v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: njegov brat je bil pravi, živi svetnik / delati se svetnika ● ekspr. ti si pa res čuden svetnik čudak, posebnež; ledeni svetniki ledeni možje ♪
  17.      svetníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost svetníka: priznali so mu svetništvo; pridigati o svetništvu / znamenja svetništva 2. ekspr. obvladovanje negativnih nagnjenj v najvišji meri in prizadevanje delati dobro: od ljudi ne pričakuje svetništva ♪
  18.      sveto... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svet, zemlja: svetobežen, svetomrznost, svetožalje ♪
  19.      sveto... 2 prvi del zloženk nanašajoč se na svet prid.: svetogorski, svetopisemski, svetoskrunstvo ♪
  20.      svetobólje  -a s (ọ̑) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega: svetobolje v Stritarjevih delih / predajati se mladostniškemu svetobolju ♪
  21.      svetohlínec  -nca m (ȋ) slabš. kdor se kaže, se dela poštenega, pobožnega: razkrinkati svetohlinca; prebrisan svetohlinec ♪
  22.      svetohlíniti  -im nedov. (í ȋ) slabš. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: ni ti treba svetohliniti in se sprenevedati ♪
  23.      svetohlínka  -e ž (ȋ) slabš. ženska, ki se kaže, se dela pošteno, pobožno: postala je prava svetohlinka ♪
  24.      svetohlínski  -a -o prid. (ȋ) slabš. ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinski človek; postala je svetohlinska in hinavska / svetohlinski obraz / svetohlinsko vedenje svetohlínsko prisl.: svetohlinsko govoriti ♪
  25.      svetohlínstvo  -a s (ȋ) slabš. vedenje ali govorjenje človeka, ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinstvo in licemerstvo ♪

   14.826 14.851 14.876 14.901 14.926 14.951 14.976 15.001 15.026 15.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA