Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (14.301-14.325)


  1.      spódnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji: narodno življenje v spodnještajerskih mestih in trgih ♪
  2.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  3.      spódnjica  -e ž (ọ̑) spodnje krilo: krilo je imela dvignjeno, da se je videla spodnjica; flanelasta, svilena spodnjica; nabrana, poškrobljena spodnjica ♪
  4.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi ♪
  5.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno ♪
  6.      spodrécati  -am in izpodrécati -am dov. (ẹ̑) delno zviti in podvezati oblačilo v pasu, da se skrajša: spodrecati haljo, krilo; ko je šla čez vodo, se je spodrecala; visoko se spodrecati ● zastar. če še enkrat pride, ga bomo spodrecali napodili spodrécan in izpodrécan -a -o: spodrecana ženska; obleko je imela spodrecano ♪
  7.      spodrecávati  -am in izpodrecávati -am nedov. (ȃ) delno zvijati in podvezovati oblačilo v pasu, da se skrajša: perice spodrecavajo krila; spodrecava se, kot bi hodila po blatu ♪
  8.      spodŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) redko spodrsniti: spodrknil je in padel; brezoseb. na parketu mu je spodrknilo ♪
  9.      spodrséti  -ím dov. (ẹ́ í) redko spodrsniti: pred hišo je spodrsel in padel ♪
  10.      spodŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel ♪
  11.      spodvézati  in spodvezáti -véžem tudi izpodvézati in izpodvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) z vezanjem spodaj a) skrajšati: spodvezati krilo, predpasnik b) stisniti: spodvezati bradavico / spodvezati žilo ◊ navt. spodvezati jadro delno ga zviti, da je krajše spodvézan tudi izpodvézan -a -o: spodvezana obleka; spodvezana žila; bila je bosa in visoko spodvezana ♪
  12.      spodvíhek  -hka m (ȋ) del prevleke za blazine, ki se zaviha, zapogne: prevleke so brez gumbov, imajo pa visok spodvihek ♪
  13.      spodžgáti  -žgèm dov., spodžgál (á ȅ) knjiž., ekspr. 1. spodbuditi, navdušiti: članek ga je zelo spodžgal; spodžgati koga k delu / spodžgali so ga zoper očeta nahujskali, naščuvali 2. povzročiti, vzbuditi: želja po maščevanju mu je spodžgala pogum ♪
  14.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  15.      spójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoj ali spajanje: spojni deli, elementi / spojna površina; spojno mesto / spojni drog, vijak; spojna cev, črta / spojni jarek, rov ♦ geom. spojna daljica, ravnina ♪
  16.      spojênost  -i ž (é) lastnost, značilnost spojenega: spojenost posameznih delov / spojenost človeka z naravo / v antologiji se kaže izredna spojenost pesniške oblike z vsebino ♪
  17.      spojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev ♪
  18.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  19.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
  20.      spojljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo ♪
  21.      spójnik  -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik ♪
  22.      spokoríti se  -ím se dov., spokóril se (ȋ í) 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen ♪
  23.      spokórnik  -a m (ọ̑) rel. kdor skuša postati boljši z delanjem pokore: mučenci in spokorniki; živeti kot spokornik; pren., ekspr. kakšen spokornik je postal, prej pa tak lahkoživec in ženskar ♪
  24.      spòl  spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
  25.      spôlen  -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj; spolne razlike; spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja ♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosi spôlno prisl.: spolno dozoreti; spolno hladen; spolno nerazvite samice pri čebelah; spolno nezmožen moški; biti spolno normalen ♦ biol. spolno se razmnoževati ♪

   14.176 14.201 14.226 14.251 14.276 14.301 14.326 14.351 14.376 14.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA