Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (1.426-1.450)


  1.      časomérec  -rca m (ẹ̑) redko uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela; časomerilec: časomerci ugotavljajo zmogljivost delavcev ♪
  2.      časomerílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) 1. uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela: normirci in časomerilci 2. šport. sodnik, ki meri čas pri tekmovanju: časomerilci so tekmovalcu izmerili enak čas kot električna naprava ♪
  3.      časóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih; časovna (merska) enota; krajevna in časovna oddaljenost; med dogodkoma je precejšnja časovna razlika; daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti ◊ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časa časóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira ♪
  4.      časóvnost  -i ž (ọ̄) časovna opredeljenost ali vezanost: časovnost in nadčasovnost / časovnost, prostornost in vzročnost pojavov ♪
  5.      část  -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
  6.      částen  -tna -o prid., částnejši (á) 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno / kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek ● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih ◊ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge ♪
  7.      častiljúbje  -a s (ȗ) knjiž. častihlepje: svoje delo opravlja s častiljubjem ♪
  8.      čbéličar  -ja m (ẹ̑) sodelavec almanaha Kranjska čbelica: Prešeren je najpomembnejši med čbeličarji ♪
  9.      če  vez. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si ∙ ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem! 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če! ♪
  10.      čebéla  -e [čeb in čǝb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju ♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka ♪
  11.      čebélji  -a -e [čeb in čǝb] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čebele: čebelji pik / čebelji roj; čebelja zalega / čebelji med, vosek ♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov ♪
  12.      čebúla  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine ♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura? ♪
  13.      čebúlar  -ja [tudi čǝb] m (ȗ) 1. kdor prideluje ali prodaja čebulo: čebularji imajo bogat pridelek 2. rdeče pisano poletno jabolko: s polne jablane se svetijo debeli čebularji ◊ bot. večja užitna goba z rdečkasto rjavim klobukom, Tricholoma colossus ♪
  14.      čebúlček  -čka [tudi čǝb] m (ȗ) 1. pridelek iz čebulnega semena v prvem letu: saditi čebulček; ukvarja se s pridelovanjem čebulnega semena, čebulčka in čebule 2. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica: čebulčki narcise ♪
  15.      čebúlica  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka ◊ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea ♪
  16.      čečkaríja  -e [čǝč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati // literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija ♪
  17.      čečkáti  -ám [čǝč] nedov. (á ȃ) 1. delati črte brez pravega namena: otroci čečkajo po stenah 2. slabš. nerazločno, grdo pisati: ne čečkaj, piši lepo; nekateri učenci zelo čečkajo // sestavljati, pisati: kdo neki čečka te članke ♪
  18.      čeládar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. vojak s čelado: za tankom se je peljalo pet kamionov čeladarjev 2. izdelovalec čelad ♪
  19.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  20.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  21.      čêlovnik  -a m (é) les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju ♪
  22.      čemênje  -a [čǝm] s (é) glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje ♪
  23.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
  24.      čepár  -ja m (á) redko izdelovalec čepov ♪
  25.      čêpek  -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek ◊ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA