Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Del (10.751-10.775) 
- požrtvoválen -lna -o prid., požrtvoválnejši (ȃ) ki si zelo prizadeva za dosego določenega cilja neglede na trud, žrtve: požrtvovalni starši; pri tem delu je bil zelo požrtvovalen / nagrada za požrtvovalno delo / požrtvovalna ljubezen požrtvoválno prisl.: boril se je zelo požrtvovalno; požrtvovalno skrbeti za otroke ♪
- požrtvovánje -a s (ȃ) knjiž. požrtvovalno delo, žrtvovanje: njegovo življenje je bilo nesebično požrtvovanje za druge / znano je njegovo junaštvo in požrtvovanje požrtvovalnost ♪
- požvéčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄) krajši čas žvečiti: zalogaj je malo požvečil in požrl ∙ ekspr. v naglici je požvečil kos pečenke pojedel ♪
- prábít -i ž (ȃ-ȋ) knjiž. prvotno, osnovno bistvo: razodela se mu je prabit življenja / slikar se poglablja v prabit oblik / začutiti večno prabit ljubezni ♪
- prádéd tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) 1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded 2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda ♪
- pràg prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je
zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni
strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
- pragmátik -a m (á) 1. predstavnik pragmatizma: znanstveno delo pragmatikov 2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: bil je znan pragmatik in koristolovec ♪
- pragmátika -e ž (á) jur., nekdaj predpisi, ki urejajo delovna razmerja delavcev v nekaterih zavodih: sprejeti novo pragmatiko ♪
- práh -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice;
ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
- práha 1 -e ž (á) jeseni preorana in navadno do naslednje pomladi neposejana, neposajena njiva: spomladi so praho preorali; na prahi se je razrasel plevel / delati, orati praho njivo jeseni orati, pa ne posejati, posaditi / pustiti njivo v prahi ♪
- práizvòr -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž. prvi, osnovni vir: praizvor hrane je rastlina / zanj je bila narava praizvor vsakega umetniškega dela ● knjiž. raziskovati praizvor Slovanov izvor ♪
- práksa -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi
dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni
organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
- prakticírati -am nedov. (ȋ) 1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira ∙ star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja 2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela / z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati ♪
- prakticízem -zma m (ȋ) nav. slabš. pretirano poudarjanje prakse v primerjavi s teorijo: njihovo delovanje se je izgubilo v slepem prakticizmu / drobnjakarski gospodarski prakticizem; prakticizem učnih načrtov ♪
- práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za
navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v
šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
- práktik -a m (á) 1. kdor se ukvarja z neposrednim zadovoljevanjem človekovih potreb: praktiki so ovrgli naše ugotovitve; praktiki in teoretiki / pedagoški praktik; praktiki iz šolstva; priročnik za potrebe gledaliških praktikov 2. kdor ima veliko delovnih izkušenj: kot star praktik je rad svetoval novincem; vodstvo oddelka zaupati izkušenemu praktiku ∙ zastar. k bolniku so poklicali zelo znanega praktika zdravnika ♪
- práktika -e ž (á) knjiž., redko (ustaljen) način ravnanja, navada: raziskovati praktiko hudodelcev; prenehati moramo s to škodljivo praktiko / raziskovati magične praktike primitivnih ljudstev obrede, običaje ♪
- praktikábel -bla m (á) gled. zložljiv element za izdelavo odra: namestiti praktikable; leseni, nepokriti praktikabli; scena iz črnih zaves in praktikablov / odrski praktikabli ♪
- praktikánt -a m (ā á) kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; pripravnik: novi praktikant še študira; v tovarni dela nekaj praktikantov / odvetniški praktikant ♦ jur. konceptni praktikant v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradniški pripravnik v upravnem organu ♪
- praktikántski -a -o prid. (ā) pripravniški: praktikantsko delo / praktikantska doba ♪
- prálnica -e ž (ȃ) prostor za pranje: v kleti je bila pralnica in drvarnica // podjetje, delavnica za pranje, čiščenje: oddati perilo v pralnico; pralnica avtomobilov / samopostrežna, servisna pralnica ♦ mont. obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo ♪
- prámeglà -è in prámègla -e [mǝg] ž, rod. mn. prámègel stil. prámeglá (ȃ-ȁ ȃ-ȅ; ȃ-ǝ̀) astr., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje: ovreči teorijo o pramegli ♪
- prámeglíca -e [mǝg] ž (ȃ-í) astr., po Kant-Laplaceovi teoriji zmes plina in prašnih delcev, iz katere je nastalo osončje ♪
- prámen -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe ♪
- praménast -a -o prid. (ẹ́) 1. razdeljen, oblikovan v pramene: pramenasti lasje 2. ki ima ozke, dolge lise: rdeči pramenasti cveti ◊ elektr. pramenasta žica žica iz zelo tankih, sukanih žic ♪
10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751 10.776 10.801 10.826 10.851