Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Del (10.135-10.159)


  1.      polmér  tudi pólmér -a [u̯m tudi lm] m (ẹ̑; ọ̑-ẹ̑) 1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem: izračunati polmer kroga, krogle / krivinski polmer upogiba polmer krivinskega kroga 2. razdalja od središča do točke na obodu, robu pri okroglih predmetih: polmer cevi, kolesa, žoge 3. teh., v zvezi akcijski polmer prostorski obseg delovanja: akcijski polmer razstreliva / akcijski polmer letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta; akcijski polmer podmornice ♪
  2.      pólmontážen  -žna -o [u̯m] prid. (ọ̑-ȃ) ki je deloma zgrajen iz večjih, že prej industrijsko izdelanih elementov: polmontažni objekti ♦ grad. polmontažna gradnja gradnja le nekaterih delov z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi elementi ♪
  3.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  4.      polnílec  -lca [u̯n-u̯c in u̯n-lc] m (ȋ) 1. kdor se poklicno ukvarja s polnjenjem: plača polnilca / ročni, strojni polnilec; polnilec cistern, pločevink ♦ voj. polnilec topa topničar, ki polni top (z izstrelki) 2. teh. polnilnik: ustaviti polnilec 3. pog. polnilo: zadelati luknjice s polnilcem ♪
  5.      polnílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) nanašajoč se na polnjenje: polnilna doba / polnilni material za blazine / polnilni prostor / polnilni stroj za konzerve, mleko; polnilna cev ∙ knjiž., redko polnilno pero nalivno pero ♦ elektr. polnilni tok enosmerni tok, ki polni akumulator, kondenzator; grad. polnilni zid zid, s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; metal. polnilni pesek pesek za polnjenje prostora med modelom in livarskim okvirom; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo; polnilna linija; tekst. polnilni votek votek, ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna; tisk. polnilno gradivo gradivo, s katerim se zapolni prazen prostor med tiskarskimi znaki ♪
  6.      polnílnica  -e [ou̯] ž (ȋ) 1. prostor, obrat za polnjenje: delati v polnilnici; vodja polnilnice / akumulatorska polnilnica; polnilnica jeklenk; polnilnica mleka 2. teh. polnilnik: polnilnica se je pokvarila ♪
  7.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  8.      polníti  in pólniti -im [u̯n] nedov. (ȋ ọ́) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati // delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati // gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne ● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti ◊ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen ♪
  9.      polno...  [u̯n] prvi del zloženk nanašajoč se na poln: polnoglasen, polnoleten, polnoličen, polnozvočnost ♪
  10.      polnojármenik  -a [u̯n] m (ȃ) les. stroj za istočasno žaganje celega hloda v deske: delati pri polnojarmeniku; polnojarmenik in krožna žaga ♪
  11.      polnokŕven  -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen ◊ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne ♪
  12.      polnoléten  -tna -o [u̯n] prid. (ẹ̑) ki izpolni določeno starost, s katero postane deležen vseh pravnih pravic, obveznosti: biti, postati polnoleten ♦ jur. ki izpolni z zakonom določeno starost in postane s tem poslovno sposoben; sam.: ta predpis velja za vse polnoletne ♪
  13.      pólnomád  -a [u̯n] m (ọ̑-ȃ) pripadnik ljudstva, ki se del leta seli iz kraja v kraj: na robovih puščave živijo še nomadi in polnomadi // kdor se del leta seli iz kraja v kraj sploh: pastirji, ki poleti pasejo v gorah, pozimi pa odidejo s čredami v toplejše pokrajine, so polnomadi ♪
  14.      polnopráven  -vna -o [u̯n] prid. (á ā) ki ima glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: polnopraven član društva; polnopravni udeleženci konference / črnci še zmeraj nimajo polnopravnega družbenega položaja ● ekspr. šele po tem dejanju je postal polnopraven član tatinske druščine enakopraven; publ. s tem delom je postala tudi ta umetniška smer polnopravna priznana, cenjena polnoprávno prisl.: polnopravno se udeleževati kongresa ∙ pisar. polnopravno odgovarjati za nastalo škodo biti odgovoren zanjo ♪
  15.      polnoštevílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki ♪
  16.      polnovréden  -dna -o [u̯n] prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna športna panoga enakovredna; odpadke izkorišča druga tovarna kot polnovredno surovino dobro, kvalitetno ◊ agr. polnovredno krmilo krmilo, katerega hranilne snovi se v celoti, popolnoma izkoristijo; fin. polnovredni kovani denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; obrt. polnovredni kruh kruh iz moke, ki ji niso odvzeti otrobi polnovrédno prisl.: umrlega ne bo mogoče tako kmalu polnovredno nadomestiti ♪
  17.      polnovrédnost  -i [u̯n] ž (ẹ́) publ. lastnost, značilnost polnovrednega: nekatere pridobitve civilizacije ogrožajo biološko polnovrednost človeka; umetniška polnovrednost dela ♪
  18.      pólóbla  -e [ou̯ tudi ol] ž (ọ̑-ọ̑) 1. vsak od dveh enakih delov oble, razdeljene z ravnino skozi središče: sestaviti obe polobli / predmet z obliko poloble // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gola polobla starčkove glave / nad njimi se je bočila modra nebesna polobla 2. geogr. polovica zemeljske oble: južna, zahodna polobla ● publ. države na vzhodni polobli v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ♪
  19.      pólodpŕt  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol odprt: obstal je med polodprtimi vrati / iz polodprte sobe je bilo slišati govorjenje / v njegovih polodprtih očeh je bilo nekaj žalostnega / spal je s polodprtimi usti ● pripeljal se je s polodprtim avtomobilom z avtomobilom, pri katerem se streha da odstraniti, zložiti; polodprta bluza bluza z večjim (vratnim) izrezom ◊ agr. polodprti hlev hlev, pri katerem ena ali dve steni ne segata do stropa, strehe; elektr. polodprti stroj stroj, ki ima navitje zaščiteno pred mehanskimi poškodbami z okrovom; jur. polodprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda, v katerem je nadzorstvo manj strogo in zavarovanje manjše; šah. polodprta otvoritev otvoritev z dvojno potezo kraljevega kmeta, ki ji ne sledi enaka poteza nasprotnika ♪
  20.      polòm  -ôma m (ȍ ó) 1. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: bližati se polomu; zaradi slabega gospodarjenja je prišlo do poloma; rešiti podjetje pred polomom / gospodarski polom / ekspr.: njun zakon je pred polomom ločitvijo; polom vzhodne fronte zlom // ekspr. popoln neuspeh: predstava je doživela polom; polom na volitvah 2. ekspr. hrup, trušč: otroka je ves ta polom v hiši prestrašil / to bo spet polom, ko bo to izvedel 3. glagolnik od polomiti: polom dreves / polom v gozdu zaradi snega, viharja ◊ geol. premaknitev zemeljskih plasti ob kaki drsni ploskvi ♪
  21.      polomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje // povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti 2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil 3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil // narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil ● ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan polómljen -a -o: polomljena ograja; polomljeno drevo ∙ ekspr. iz službe je prišel ves polomljen zelo utrujen; ekspr. govoril je v polomljeni angleščini slabi, nepravilni ♪
  22.      pólós  -í [ou̯] ž (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov z medsebojnim sečiščem razdeljenih osi elipse, hiperbole: izračunati polos / mala polos elipse 2. avt. vsaka od dveh osi, ki prenašata vrtenje na levo ali desno pogonsko kolo: polos se je zlomila / pogonska polos ♪
  23.      pólotok  -óka tudi -a in polotòk -óka m (ọ̑ ọ́, ọ̑; ȍ ọ́) del kopnega sveta, najmanj od dveh med seboj stikajočih se strani obdan z vodo: objadrati polotok / Balkanski polotok; polotok Istra ♪
  24.      pólov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pol m: polovo območje / polova ploskev / polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola ♪
  25.      polovíca  -e ž (í) 1. del na dva enaka dela razdeljene celote: dobiti polovico klobase; dodati polovico moke takoj; polovica otrok bo šla v drug razred; polovica podjetij je že podpisala sporazum; plačati polovico stroškov // približno polovična a) mera, količina: ob potresu je bila porušena polovica hiš / ekspr. polovica ljudi tega ne ve zelo veliko b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: polovico mlajša je od njega; pojedel je polovico več kot ti; stroški so (za) polovico večji, kot so predvidevali // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: članek je prebral ravno do polovice; sunil je žogo nekaj metrov čez polovico; biti na polovici poti / prerezati kruh čez polovico 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na dva enaka dela razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: zrezati jabolka na polovice; pobarvana polovica stene; prva polovica poti; zgornja polovica travnika je močvirna / v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo v drugem delu; leva in desna polovica obraza; obe polovici žemlje / žarg., šport. žoga je v nasprotnikovi polovici ● šalj. to je moja boljša polovica žena; šalj. svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila moža ◊ šport. napadalna polovica v kateri skuša moštvo doseči zadetek; obrambna polovica v kateri skuša moštvo nasprotniku preprečiti zadetek ♪

   10.010 10.035 10.060 10.085 10.110 10.135 10.160 10.185 10.210 10.235  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA