Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Darje (356-380)


  1.      talentíran  -a -o prid. (ȋ) posebno nadarjen za kaj: talentiran glasbenik, pisatelj, športnik; talentiran učenec ♪
  2.      talentíranost  -i ž (ȋ) posebna nadarjenost za kaj: občudovati igralčevo talentiranost ♪
  3.      teatrálik  -a m (á) gled. kdor (rad) igra teatralno, poudarjeno gledališko: ta igralec je teatralik // kdor piše teatralna, poudarjeno gledališka dela: ta dramatik je teatralik ♪
  4.      teatrálika  -e ž (á) kar je teatralno, poudarjeno gledališko: uprizoritev se bliža teatraliki; obvladati teatraliko; cenena, igriva teatralika; teatralika drame, predstave / igrati brez teatralike / zunanja teatralika // ekspr. kar je teatralno, preračunano na učinek: govorniška, ženska teatralika ♪
  5.      telésnost  -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost telesnega a) glede na snov: poveličevati življenje v njegovi telesnosti b) glede na način obstajanja v prostoru: telesnost bitij, predmetov je slikar zabrisal / ogromna telesnost velikana c) glede na čute, spolnost: moške je privlačevala njena poudarjena ženska telesnost 2. kar je telesno a) glede na snov: živci so vez med duševnostjo in telesnostjo b) glede na način obstajanja v prostoru: predmeti so plastične telesnosti c) glede na čute, spolnost: telesnost je bila dolgo časa prikrivana; premagovati telesnost ♪
  6.      tetrárh  -a m (ȃ) zgod. vsak od štirih vladarjev v antičnih državah, razdeljenih na štiri dele ♪
  7.      téza 1 -e ž (ẹ̑) 1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje 2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela 3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze marksizma; znanstvene teze socializma / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge // nakratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata 4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza ◊ filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici ♪
  8.      têžek  in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni / težki portali masivni; težke črne kite debele / težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva / za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda / izvedeti težko resnico zelo neprijetno / težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan / od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek ◊ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže težkó 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo / težko pasti na tla z močnim udarcem ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji ♪
  9.      težíšče  -a s (í) 1. fiz. točka, v kateri se mora telo podpreti, da se teža uravnoteži: izračunati, ugotoviti težišče; vozilo ima težišče blizu tal / premakniti, prenesti težišče telesa naprej 2. s prilastkom področje, kjer je kako dogajanje najintenzivnejše: tedaj se je težišče partizanskega delovanja premaknilo na Dolenjsko // osrednji, najpomembnejši del: težišče leksikona je posvečeno besedni umetnosti; težišče festivala je na zabavni glasbi / publ. težišče gospodarjenja je na vzreji plemenske živine največji poudarek ◊ geom. težišče trikotnika presečišče treh premic, od katerih gre vsaka skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice ♪
  10.      tí  têbe zaim., têbi, têbe, têbi, tebój in tábo, enklitično rod., tož. te, daj. ti (ȋ) 1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: kamor greš ti, grem tudi jaz; ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj; ona ga bolje pozna kot ti; če ti rečeš, bo že držalo; še ti tega ne bi zmogel; kriv si ti in nihče drug; kaj si to ti, prijatelj; on zna govoriti, ti pa ne; kaj pa ti tam, boš prišel / ekspr. jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme izraža zavračanje / pog., iron. česa vsega ti ne veš / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ti in jaz bova šla po drva; ti neumnež, si ji verjel; ekspr. ubožica ti, ki si vedno sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas; tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge; ekspr. nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe / njena usoda ti je verjetno znana; te bomo že našli; praviš, da te to ne zanima; ekspr. ti bom že dal c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez tebe ne gremo nikamor; dobil sem pismo od tebe; k tebi ne bo prišla; jutri se bomo oglasili pri tebi; s teboj bi se moral pogovoriti / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljali so čezte; nate je pozabila; odejo bomo dali podte; tudi pote bodo prišli; zelo se je zavzemal zate; ekspr. to bi bilo nekaj zate // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: tebe ne bo doma; pa te menda ni strah; jaz moram to storiti, s teboj je drugače; to se ti je samo zdelo / knjiž. govoriti ti je o novostih govoriti moraš 2. ekspr. izraža nedoločeno, katerokoli osebo: samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi; kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri; tam ti dajo jesti in piti; pog. blešči se, da ti vid jemlje; križ je, če te nihče ne jemlje zares 3. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime ti je Urška, ali ne; hči ti bo zbolela; roke se ti tresejo; pog. a to ti je mož 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: on ti pa gre in vse pove sosedom; glej ga, ob kakšni uri ti pride; on pa ti sili v človeka 5. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti revček mali, spet se je polulal; o ti nevednež, kaj sem storil; o ti nadloga, ti, spet ga je polomil; to pa ni res, ti lažnivec / kot kletvica ti vrag ti, vse gre narobe 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki poudarja veliko mero, stopnjo povedanega: to ti je dekle; to ti je bil razgled; kako ti to tipka; kaj vse ti zna ● ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; ekspr. obrne se in odide meni nič, tebi nič ne da bi kaj rekel, brez pozdrava; ekspr. službo bo kmalu pustil, povem ti izraža trdno prepričanost; ekspr. tega ti ne pozabim ne bom pozabil, kar si storil (zame); ekspr. ne jezi me, ti rečem izraža opozorilo, svarilo; to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek; ekspr. na tebi je, kako bo vsa stvar potekala od tebe je odvisno; pog. dobimo se pri tebi v tvojem stanovanju; ekspr. zaleže za dva tebe za dva taka, kakor si ti; ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi jo tikala ali vikala; pog. biti na ti s kom tikati se s kom; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; prim. vi, vidva ♪
  11.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  12.      tískati  -am nedov. (í) 1. prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir: tiskati črke, slike, znake; to besedilo so tiskali dvakrat; papir, na katerega se tiska; tiskati in vezati // tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila: tiskati časopise, knjige, koledarje / tiskati denar, znamke / kot del kolofona tiska tiskarna Slovenija 2. nanašati črke, vzorce, znake na tkanino, pločevino, plastiko: tiskati črte, pike; tiskati navodila za uporabo na embalažo / tiskati priponke 3. objavljati: romana mu niso hoteli tiskati; tiskati razprave v revijah tískan -a -o: tiskano besedilo; drobno, slabo tiskan ∙ tiskane črke črke, ki niso povezane med seboj z veznimi elementi ♦ elektr. tiskano vezje vezje, pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja; zal. tiskano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna; sam.: ljubitelji vsega tiskanega ♪
  13.      tólik  -a -o zaim. (ọ̑) 1. raba peša tolikšen: dvakrat tolik obseg knjige; izguba je tolika kot lani; hiša je bila tolika, da so imeli vsi dovolj prostora / kljub tolikim pripravam so marsikaj spregledali; z dobrim gospodarjenjem so prišli do tolikega premoženja 2. neustalj., v prislovni rabi toliko: redki so sodelovali v tolikih bojih kot on; s tolikimi pričami boš že dokazal, da imaš prav; sam.: tolikim je pomagal ♪
  14.      trdelín  -a m (ȋ) nar. nenadarjen človek: Če bi bil trdelin, ne bi kar tako zdelal (B. Pahor) ♪
  15.      trdoglàv  in trdogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. 1. nenadarjen: trdoglav učenec 2. trmast, svojeglav: preveč je trdoglav, da bi popustil / trdoglav odpor trdoglávo prisl.: trdoglavo se braniti česa ♪
  16.      trdoglávec  -vca m (ȃ) ekspr. 1. nenadarjen človek: truditi se z malim trdoglavcem 2. trmast, svojeglav človek: trdoglavec ni hotel popustiti ♪
  17.      trdoglávka  -e ž (ȃ) ekspr. 1. nenadarjena ženska: pomagati trdoglavki pri učenju 2. trmasta, svojeglava ženska: trdoglavka se ni dala pregovoriti ♪
  18.      trdoglávost  -i ž (ā) ekspr. 1. nenadarjenost: trdoglavost učencev 2. trmoglavost, svojeglavost: vse je presenetila njegova trdoglavost ♪
  19.      tretmá  -ja m (ȃ) publ. 1. način obravnavanja koga, ravnanja s kom: določiti tretma; s posebnim pedagoškim tretmajem omogočiti, da tudi manj nadarjeni končajo šolo; izvajanje protialkoholnega tretmaja 2. prikazovanje, predstavljanje: prepuščati tretma sedanjosti posameznikom; realističen tretma vsakdanjih problemov v filmu ♪
  20.      trohéj  -a m (ẹ̑) lit. dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom: troheji z anakruzo; verz s trohejem v zadnji stopici ♪
  21.      účen  in učán účna -o in -ó prid. (ú ȃ ú) star. nadarjen za učenje: ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival učljiva ♪
  22.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  23.      ugódnik  -a m (ọ̑) star., navadno v zvezi božji ugodnik kdor živi tako, da ugaja bogu: knjiga o božjih ugodnikih; svetniki in drugi božji ugodniki // kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh: gospodarjev ugodnik ♪
  24.      ukàz  -áza m (ȁ á) 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam // kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno // besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz ♪
  25.      úmen  úmna -o prid., úmnejši (ú ū) 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski / trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati ♪

   181 206 231 256 281 306 331 356 381 406  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA