Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dano (89-113)


  1.      izbrázdati  -am tudi zbrázdati -am dov. (ā ȃ) knjiž. 1. redko narediti brazde, zorati: izbrazdati njivo 2. narediti brazdi podobne zareze: parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz izbrázdan tudi zbrázdan -a -o: izbrazdan obraz; izbrazdane planine; čelo, izbrazdano od skrbi; prim. zbrazdati ♪
  2.      izglódati  -am tudi -glójem tudi izglôdati -am tudi zglódati -am tudi zglójem tudi zglôdati -am dov., izglódaj izglódajte tudi izglóji izglójite tudi izglôdaj izglôdajte tudi izglodájte tudi zglódaj zglódajte tudi zglóji zglójite tudi zglôdaj zglôdajte tudi zglodájte; tudi izglodála tudi zglodála (ọ́; ó) 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo // z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise; podplati se počasi izglodajo izglódan tudi izglôdan tudi zglódan tudi zglôdan -a -o: izglodane stopnice; izglodano zrno ♪
  3.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  4.      izjémoma  prisl. (ẹ̑) izraža, da je povedano izjema: izjemoma se dovoljuje vožnja skozi park / le izjemoma je dal kaj v tisk redkokdaj ♪
  5.      izkupílo  -a s (í) zastar. izkupiček: izkupilo za prodano blago / za izkupilo si je kupil čevlje ♪
  6.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  7.      izpodglódati  -am tudi -glójem tudi izpodglôdati -am tudi spodglódati -am tudi -glójem tudi spodglôdati -am dov., izpodglódaj izpodglódajte tudi izpodglóji izpodglójite tudi izpodglôdaj izpodglôdajte tudi izpodglodájte tudi spodglódaj spodglódajte tudi spodglóji spodglójite tudi spodglôdaj spodglôdajte tudi spodglodájte; tudi izpodglodála tudi spodglodála (ọ̑; ó) z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: miš izpodgloda korenine; izpodglodati drevo / vlaga je izpodglodala barako izpodglódan tudi izpodglôdan tudi spodglódan tudi spodglôdan -a -o: izpodglodano drevo ♪
  8.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  9.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  10.      izrèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel: v pisanju rad uporablja izreke; svetopisemski izreki; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek čarovne besede // star. kar je izrečeno, povedano: vaš izrek je zelo pomemben 2. glagolnik od izreči: izrek opomina // jur. del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve: izrek kazni, sodbe; zbirka izrekov / sodni izrek 3. mat. trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel: dokazati izrek / binomski izrek; izrek o deljenju / Pitagorov izrek ♪
  11.      ízvensóden  -dna -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ọ̑) jur. ki se opravi brez posredovanja sodišča: izvensodna poravnava; izvensodno urejanje sporov / izvensodno priznanje priznanje, ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda ♪
  12.      izvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko izobesiti: izvesiti zastavo izvésiti se 1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo 2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino izvéšen -a -o: izvešeno krilo ♪
  13.      járek  -rka m (ā) 1. v zemljo narejena ožja podolgovata vdolbina: jarki odvajajo vodo, preprezajo travnik; čistiti, delati, kopati jarke; skočiti čez jarek; pasti v jarek; razmejiti parcele z jarki; dolg, ozek jarek / drenažni, namakalni, odtočni, odvodni, osuševalni, zbiralni jarek; obcestni jarek / delati jarke za sajenje krompirja 2. navadno s prilastkom večja taka vdolbina, narejena za oviro ali obrambo: kopati jarke na fronti / mesto je bilo obdano z obrambnimi, strelskimi jarki 3. star. grapa: stopal je v klanec po jarku / rad bi še kdaj videl domače dole in jarke 4. ožja, podolgovata vdolbina na telesu: jarek pod nosom / zadnjični jarek ● ekspr. ta bo končal v obcestnem jarku glede na njegovo pijančevanje, potepuštvo se pričakuje, da bo nesrečno umrl; ekspr. štiri leta je preživel v strelskih jarkih na fronti; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ◊ geol. tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; ptt kabelski jarek v katerega se položi kabel; voj. strelski jarek jarek, zaklonišče z vsem, kar je potrebno za življenje pehotne desetine v boju ♪
  14.      jàz  mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav. ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen / knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni! ● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami ♪
  15.      kadíti  -ím nedov., kajèn (ȋ í) 1. vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: prižgal si je cigareto in kadil; že ves večer kadi; kaditi opij, tobak / kaditi cigareto, cigaro / za skednjem smo dečki kadili suh srobot / ne kadi in ne pije; strastno kaditi; ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim; ekspr. ali se pri vas doma kadi? ali pri vas doma kadite; kadi ko Turek veliko, pogosto / z nedoločnikom odvaditi se kaditi / kot opozorilo kaditi prepovedano 2. povzročati, da se dela, razširja dim: v vinogradu kadijo / v krščanskem okolju ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu; kaditi s kadilnico / ekspr. kamin, peč kadi se kadi; žarg., avt. avto kadi iz izpušne cevi prihaja gost dim 3. izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja; prekajevati: kaditi meso / kaditi sode z žveplom žveplati 4. ekspr., z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: vsi kadijo novemu županu; zdaj mi pa že preveč kadiš; drug drugemu (si) kadita / star. kadil ne bom več vaju brez preudarka (F. Prešeren) kadíti se 1. delati, oddajati dim: peč se kadi; mokra drva so tlela in se kadila // delati, oddajati hlape: kislina se kadi / žganci se kadijo v skledi 2. brezoseb. izraža razširjanje, obstoj dima, hlapov v zraku, prostoru: iz dimnika, iz peči se kadi; iz lonca, od živine se kadi / ekspr. v sobi se je kadilo, da so nas pekle oči // izraža razširjanje, obstoj drobnih delcev v zraku: poškropila je tla z vodo, da se pri pometanju ne bi kadilo; za drvečo čredo se je kadilo / ekspr. na skednju se je kadilo (od) plev, prahu bilo je zelo veliko plev, prahu ● ekspr. dež, sneg se kadi (močno) dežuje, sneži z vetrom; ekspr. bežal je, tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. kolne, laže, da se kar kadi zelo kadèč -éča -e: kadeč cigareto, se je udobno zleknil; iz kadečih se loncev je prijetno dišalo; počasi je srebal kadečo se kavo; kadeča se kislina ♪
  16.      káj  prisl. (ā) nav. ekspr. 1. vprašuje po vzroku: kaj me tako začudeno gledate? / kaj se otrok joka, saj mu nič nočem / kaj nam je tega treba / v vezniški rabi ne vem, kaj je tako potrt 2. vprašuje po namenu: kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati 3. navadno v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kaj bi se branil kruha; kaj siliš v nesrečo; kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo / pojdiva, kaj se obotavljate // v zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: menite, da ga je bilo sram? Kaj še; osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane 4. vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? / kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko / ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed 5. pog. vprašuje po količini; koliko: kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen koliko moram plačati; kaj je bil star, kakih petdeset let / v vezniški rabi zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija // izraža veliko količino ali mero: kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil; kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal / nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja ∙ ekspr. kaj čuda, če se ga je naveličala ni čudno 6. v medmetni rabi izraža a) začudenje, nejevoljo: kaj, ti si še zmeraj tu; kaj, meni ne verjameš b) grožnjo: kaj, še ne bo miru c) ravnodušnost, vdanost: pa kaj, saj nič ne pomaga // izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj; kaj, prebrisan pa je ♪
  17.      kàkor  vez. (ȁ) I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist II. v odvisnih stavkih 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6: a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si namenili kolikor b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete« 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad / star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd. 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje ● pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel ♪
  18.      kàr  čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [mǝr] (ȁ ẹ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar ∙ ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi 2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem 3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi ♪
  19.      kasírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. pog. sprejeti denar za prodano blago: kasiral bo glavni natakar / ves dan kasira in šteje denar // dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: dimnikar je prišel samo kasirat / kasirati (za) vodarino, stanarino // dobiti, prejeti: ta dan so kasirali milijon dinarjev / ves dobiček je sam kasiral 2. star. razveljaviti, odpraviti: kasirati odločbo, ukrep kasíran -a -o: ves kasirani denar je zapravil ♪
  20.      kímanje  -a s (ȋ) glagolnik od kimati: na vprašanja so odgovarjali s kimanjem ali odkimavanjem / njegovo vdano kimanje ji je že presedalo ♪
  21.      klékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) star. poklekniti: čakal je, da vdano klekne predenj // pasti, zgruditi se: zajokala je in kleknila na stol ♪
  22.      kománden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na komando ali komandiranje; poveljniški: imajo odličen komandni kader / komandne položaje v vojski so zasedli tujci / to je bilo povedano v komandnem tonu ukazovalnem, poveljevalnem ◊ navt. komandni most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; teh. komandni pult ali komandna miza pult, miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov; komandni stolp stolp, iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški postaji, letališču; komandna kabina kabina, iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav; voj. komandno mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem; poveljniško mesto ♪
  23.      komponénta  in komponênta -e ž (ẹ̑; ȇ) knjiž. sestavni del, sestavina: najznačilnejša komponenta narodnosti je jezik; psihološka doživetja so sestavljena iz več komponent / publ. na nastanek umetnine vplivajo številne komponente faktorji ♦ fiz., mat. komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer // s prilastkom ta sestavni del glede na določeno značilnost: v njegovih delih prevladuje emocionalna komponenta; individualna in socialna komponenta vzgoje; važno vlogo ima tudi moralna komponenta ♪
  24.      končávati  -am nedov. (ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati: končavati beljenje stanovanja; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek 3. star. ubijati, usmrčevati: ropali in končavali so nedolžne ljudi // uničevati, ugonabljati: prepovedano je končavati gozdove; pije in si končava zdravje končávati se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: poletje se naglo končava b) prenehanje obstajanja glede na prostor: stal je tam, kjer se končava znamenita dolina ♪
  25.      konvertírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti 2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano ♪

   1 14 39 64 89 114 139 164 189 214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA