Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dan (3.376-3.400)


  1.      umázanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost umazanega: umazanost rok, stanovanja / v sebi čuti umazanost; spoznal je umazanost vsakdanjega življenja / kolo je prekrila umazanost umazanija, prah // ekspr. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: te umazanosti mu ni odpustila / pripovedovati umazanosti ♪
  2.      umériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu ● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril umérjen -a -o 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje // zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran ♪
  3.      umérjenost  -i ž (ẹ̑) lastnost umerjenega: natančna umerjenost instrumenta / knjiž. čustvena umerjenost obvladanost, zadržanost / knjiž. umerjenost v razsojanju zmernost ♪
  4.      umésten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ustreza danemu položaju, danim okoliščinam: umestna izjava, pripomba; ta medklic ni bil umesten; njegovo vprašanje je bilo v tem trenutku popolnoma umestno / jeza kupcev je bila umestna upravičena uméstno prisl.: umestno pisati, razpravljati / v povedni rabi umestno bi bilo, da se zdaj umaknete ♪
  5.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  6.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  7.      umíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče 2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore 3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik 4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli ● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj ♪
  8.      umíti  umíjem dov., umìl (í ȋ) 1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umiti glavo, noge, roke; umiti bolniku obraz; umiti otroka; umiti koga po hrbtu; temeljito se umiti; lase si umije enkrat na teden; umiti si zobe / umiti se z milom; umiti se z mrzlo, toplo vodo; umiti se kakor mačka z zelo malo vode, po majhni površini; površno; pren., ekspr. pomladanski dež je umil nebo 2. pomiti: umiti posodo, tla / umiti avtomobil oprati ● ekspr. oče mu je umil glavo zelo ga je oštel; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno umít -a -o: umit obraz; jutro, nebo je bilo kot umito ♪
  9.      únča  -e ž (ȗ) angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g: unča masla ♦ obrt. angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g // nekdaj utežna mera, približno 35 g: dobil je tri unče kruha na dan ♪
  10.      undécima  -e ž (ẹ̑) muz. interval v obsegu enajstih diatoničnih stopenj: zaigrati undecimo // enajsta diatonična stopnja glede na dani ton: oktava in undecima ♪
  11.      uníja  tudi únija -e ž (ȋ; ū) knjiž. zveza, združenje, skupnost: unija je usmerjala programe posameznih držav; včlaniti se v unijo / delavska unija; mednarodna unija; unija planinskih organizacij ◊ ekon. carinska unija sporazum držav o ustanovitvi skupnega carinskega območja; jur. personalna unija v monarhističnih državah zveza dveh ali več samostojnih držav s skupnim vladarjem; realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi; mat. unija množic množica, ki ima natančno tiste elemente, ki so elementi vsaj ene od danih množic; polit. Interparlamentarna unija mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih držav in za posredovanje v mednarodnih sporih ♪
  12.      univerzálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica 2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti 3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče // ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo 4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen ◊ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; jur. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale univerzálno prisl.: univerzalno razgledan in izobražen človek ♪
  13.      uobičájiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da kaj postane običaj: svoje popoldanske sprehode je že uobičajil uobičájen -a -o: uobičajena praznovanja ♪
  14.      úp  -a m (ȗ) 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up ● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen ♪
  15.      úpanje  -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo ◊ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen ♪
  16.      upásti  upádem dov., stil. upàl upála (á ā) 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla // zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila / pri kuhanju jagodičje upade 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle 3. priti na nižjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla ● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič ♪
  17.      upijániti  -im dov. (á ȃ) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: upijanil je sopotnika in ga oropal; upijaniti z vinom, žganjem; močno, popolnoma upijaniti koga // povzročiti pijanost, omotico: vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo upijániti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je malo, da se ne bi upijanil / zaprl se je v zidanico in se upijanil opil / ekspr. vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah ● ekspr. upijaniti se od lepote in barv postati popolnoma prevzet upijánjen -a -o: upijanjeni stražarji; upijanjena množica ♪
  18.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  19.      uporáben  -bna -o prid., uporábnejši (á ā) 1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige // ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja 2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna 3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov // katerega ugotovitve se morejo uporabiti neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost 4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju ◊ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; jur. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega ♪
  20.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  21.      uráden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila / uradni stil 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden ◊ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega ♪
  22.      urêči  urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
  23.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  24.      uréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke 2. delati, da prihaja kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati ● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela uréjan -a -o: dobro urejana revija ♪
  25.      úrnik  -a m (ȗ) 1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu: sestaviti urnik; po urniku je v torek prvo uro biologija; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev // list s takim vrstnim redom: na vratih razreda visi urnik 2. navadno s prilastkom vnaprej časovno določen potek česa: štab je določil urnik ofenzive, umikanja; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik // časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa: urnik predstav / delovni urnik; urnik plovbe ● zastar. peščeni urnik peščena ura ♪

   3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA