Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dal (5.401-5.425)


  1.      zavléči  -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi zavléči se 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno ♪
  2.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  3.      zavóren 1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza ♦ avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka ♪
  4.      zavóren 2 -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni ♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila ♪
  5.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  6.      zavrélica  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; prevretek, zavretek: popiti zavrelico; zavrelica iz kamilic / zdravilna zavrelica 2. knjiž. redka, vodena jed: za kosilo so dobili nekakšno zavrelico / namesto kave nam je dala slabo zavrelico 3. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj: preprečiti zavrelico 4. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: noče piti zavrelice ♪
  7.      zavrískati  -am dov., tudi zavriskájte; tudi zavriskála (í) oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali; glasno, močno, prešerno zavriskati; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo; zavriskal je, da se je daleč razlegalo // ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale; preh. violine so zavriskale veselo pesem // oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu ● ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost ♪
  8.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  9.      završáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju ● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti ♪
  10.      zavŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
  11.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  12.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  13.      zavzétje  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od zavzeti: zavzetje bunkerja, utrdbe / zavzetje vodilnih položajev v politiki 2. star. zavzetost: delati kaj z zavzetjem / igralec je govoril brez notranjega zavzetja / pesem jih je navdala z zavzetjem jih je prevzela / občutiti srečno zavzetje ljubezni prevzetost ∙ star. kar onemeli so od zavzetja začudenja, osuplosti ♪
  14.      zazdéti se  -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil 2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel // z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna ● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je ♪
  15.      zazídati  tudi zazidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho // z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali // z zidanjem narediti a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp 2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti // ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo 3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo ● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; redko zazidati kam spominsko ploščo vzidati zazídan -a -o: zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana ♪
  16.      zazírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati: zazirati se skozi okno; zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost ♪
  17.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  18.      zaznáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb 2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave ♪
  19.      zaznávati  -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
  20.      zazrcáliti se  -im se dov. (á ȃ) knjiž. zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se: luči so se zazrcalile v jezeru; v ogledalu se je zazrcalil njen obraz // postati viden, pokazati se: na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost; v očeh se zazrcali strah ♪
  21.      zazréti  -zrèm dov., zazŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zagledati: že oddaleč je zazrl dekle; kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati / z brezizraznim pogledom se je zazrl predse; zazrl se je skozi okno; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklost zazŕt -a -o: vase zazrt človek; ležala je, nepremično zazrta v strop ♪
  22.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  23.      zažmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. napol zapreti oči: pogledal je proti luči in zažmeril // pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmeriti v sonce ♪
  24.      zažvížgati  -am dov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo 2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu ∙ žarg., šport. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal 3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo // oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos 4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami // povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku ♪
  25.      zbádati  -am nedov. (ȃ) 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode / ekspr.: burja zbada v obraz; mraz je zbadal do kosti // brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada 2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati; zbadati z buciko, iglo, s šivanko; zbadati koga z nožem // s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih 3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo // s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada; žena ga zbada, kadar more; hudomušno zbadati; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami ● redko jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal zbadajóč -a -e: zbadajoč konja se je pognal v dir; zbadajoče besede; zbadajoče bolečine; prisl.: zbadajoče odgovoriti, reči ♪

   5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA