Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dal (5.176-5.200)


  1.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  2.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  3.      zadrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla 2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši ● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla ♪
  4.      zadržánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje 2. star. vedenje: lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju ♪
  5.      zadržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež 5. narediti, da se kaj ne širi a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo ♦ jur. zadržati postopek 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel zadržáti se 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti zadržán -a -o 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega ♪
  6.      zadrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago 5. delati, da se kaj ne širi a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati zadrževáti se 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati ● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče ♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando zadrževán -a -o: zadrževan jok ♪
  7.      zadŕžka  -e ž (ȓ) šport., v zvezi skok z zadržko padalska disciplina, pri kateri padalec pri skoku, preden odpre padalo, nekaj časa ali do določene višine prosto leti: zmagati v skoku z zadržko ♪
  8.      zadúžbina  -e ž (ȗ) v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina ♪
  9.      zafilozofírati  -am dov. (ȋ) ekspr. začeti filozofirati: zafilozofirali so o literaturi / tako življenje bi bilo dolgočasno, je zafilozofiral rekel, povedal zafilozofírati se 1. zaradi filozofiranja se zadržati kje predolgo: spet se je zafilozofiral in zamudil kosilo 2. zaradi zavzetega filozofiranja postati nedostopen, nezainteresiran za drugo: tako se je zafilozofiral, da ni videl ničesar okoli sebe ♪
  10.      zafrečkáti  -ám dov. (á ȃ) pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vse svoje premoženje je razprodal in zafrečkal / zafrečkati svoj prosti čas ♪
  11.      zagágati  -am dov. (ā) oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale // nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske ● ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli ♪
  12.      zagánjati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz ∙ redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč zagánjati se 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi ♪
  13.      zagáten 1 -tna -o prid. (á ā) ekspr. 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme // neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno ♪
  14.      zaglávje  -a s (ȃ) 1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje: otipavati zaglavje; bolečine v zaglavju 2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju / zaglavje pesmi moto pod naslovom // vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika 3. knjiž. razdelek, rubrika: Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele ◊ lingv. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, intonaciji ♪
  15.      zaglédanost  -i ž (ẹ̑) stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase ♪
  16.      zaglédati  -am dov., zagléj in zaglèj zagléjte, stil. zaglédi zaglédite (ẹ́ ẹ̑) z gledanjem zaznati: zagledati kopno; skozi okno je zagledal nenavaden prizor; zagledati koga oddaleč; zagledala sta se in si pomahala; pren., ekspr. zagledati resnico ● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla zaglédati se s predlogom 1. za določen čas upreti, usmeriti pogled kam: zagledati se predse, v tla; za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga / podprl si je glavo in se zagledal sam vase 2. ekspr. zaljubiti se: zagledal se je v sosedovo hčer; noro se zagledati v koga // čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost zagledávši zastar.: zagledavši znanca, je stopil k njemu zaglédan -a -o: že dolgo je zagledana vanj; prepozno zagledano vozilo ∙ ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe ♪
  17.      zagledávati se  -am se nedov. (ȃ) star., s predlogom zagledovati se: zamišljeno se zagledavati v daljavo ♪
  18.      zaglódati  -am tudi -glójem, tudi zaglôdati -am dov., zaglódaj zaglódajte tudi zaglóji zaglójite tudi zaglôdaj zaglôdajte tudi zaglodájte; tudi zaglodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlomiti v majhnem kosu: miš spet zagloda sir // glodajoč prodreti z zobmi v kaj: pes zagloda v kost 2. ekspr. povzročiti neugoden, navadno duševni občutek: spet ga je zaglodala skrb zaglódati se, tudi zaglôdati se glodajoč prodreti v kaj: črv se je že globoko zaglodal; pren., ekspr. ta misel se je zaglodala vanj ♪
  19.      zagnáti  -žênem dov., stil. zaženó (á é) 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik ● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj zagnáti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino // s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči zagnán -a -o 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti ♪
  20.      zagospodováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti gospodovati: v deželi so zagospodovali tujci; zagospodovati nad kom / v njem je zagospodoval razum dobil premoč, prevladal 2. zastar. postati gospodar, zagospodariti: na kmetiji je zagospodoval sin ♪
  21.      zagósti  -gódem dov., nam. zagóst in zagòst (ọ́) 1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel 3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel 4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost ♪
  22.      zagotávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto // delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo 3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov., ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti zagotavljajóč -a -e: izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen ♪
  23.      zagrájati  -am nedov. (á) zagrajevati: zagrajati vhode / redko zagrajati vrtove z živo mejo ograjevati / ladje so zagrajale pot napadalcem ♪
  24.      zagrméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dati zelo slišne glasove ob bliskanju: v daljavi je zagrmelo; zabliskalo se je in zagrmelo; silovito zagrmeti 2. dati grmenju podobne glasove: motor je zagrmel in utihnil / brezoseb. v dvorani je zagrmelo od ploskanja / ekspr.: bobni, zvonovi so zagrmeli; orgle so mogočno zagrmele; z obzidja so zagrmeli topovi / ekspr. v delavnici so spet zagrmeli stroji začeli delati ∙ ekspr. takrat so tudi v tem delu dežele zagrmeli prvi streli se je začela vstaja, oborožen spopad // ekspr. grmeč hitro zapeljati, iti: vlak je zagrmel čez most / snežni plaz je zagrmel čez teraso / zagrmel je v jamo padel 3. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: pomolčal je, potem pa spet zagrmel / oče je zagrmel nad sinom / molči, je jezno zagrmel zakričal, zavpil ♪
  25.      zahájati  -am nedov. (ȃ) 1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje 2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega 3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu zahajajóč -a -e: zahajajoče sonce ♪

   5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA