Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dal (4.176-4.200)


  1.      slúti  slôvem tudi slújem nedov. (ú ó, ú) zastar. 1. sloveti: njegovo vino je slulo daleč naokrog / slul je kot dober pevec 2. zlasti pri napovedovanju imeti naslednjo vsebino, biti tak: pregovor slove: rana ura, zlata ura; naprej, je slulo povelje ♪
  2.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  3.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  4.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  5.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  6.      smér  -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer ● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer ♪
  7.      smérnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn. kar določa, usmerja, kako naj se dela, ravna: držati se smernic; delati po smernicah; jasne, osnovne smernice; smernice gospodarskega razvoja / dati, dobiti smernice za nadaljnje delo ♪
  8.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik ◊ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid ♪
  9.      smerodájen  -jna -o prid. (ā) zastar. odločilen, pomemben: ta skupina pisateljev je bila smerodajna za nadaljnji razvoj literature ♪
  10.      smerokàz  -áza m (ȁ á) 1. tablica ob cesti, na križišču za označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smerokaze; smerokaz za vas Poljane; pren., publ. sklepi so lahko smerokaz za nadaljnje delo 2. avt. luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje: voznik je vključil levi smerokaz; pokvarjeni smerokazi ♪
  11.      sméšen  -šna -o prid., sméšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja smeh: na glavi ima smešen klobuk; smešen klovn; pred seboj je zagledal zelo smešen prizor; na pogled je smešen; njegovo vedenje je smešno / znašel se je v smešnem položaju 2. ekspr. neprimeren, neustrezen: postavili so neko smešno vprašanje / ima precej smešne navade / njihov strah se mi zdi smešen neupravičen / kupiti za smešno ceno poceni sméšno 1. prislov od smešen: smešno govoriti; smešno se oblačiti / v povedni rabi to je preveč smešno 2. ekspr. poudarja pomen pridevnika, na katerega se veže: smešno nizka cena; predstavo si je ogledalo smešno malo obiskovalcev sméšni -a -o sam.: rad je povedal kako smešno; izmislil si je nekaj smešnega ♪
  12.      sméškati se  -am se nedov. (ẹ̑) star. smehljati se, smejati se: gledala jih je in se smeškala; porogljivo se smeškati ♪
  13.      smôlež  -a m (ȏ) ekspr. kdor ima smolo: smolež se je vdal v usodo ♪
  14.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  15.      smrtnína  -e ž (ȋ) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: odprava smrtnine ♪
  16.      smúčarski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na smučarje ali smučanje: jugoslovanska smučarska reprezentanca; smučarsko tekmovanje / smučarski čevlji; imel je novo smučarsko opremo; smučarska palica palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; smučarske rokavice / šolarji so se na smučarskih tečajih naučili smučati; smučarski učitelj / lepi smučarski tereni; smučarska središča / smučarska skakalnica ♦ šport. smučarski poleti poleti, pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč; smučarski skoki; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji ♪
  17.      snég  -á m (ẹ̑) 1. padavine v obliki snežink: sneg naletava, je ponehal; pog. sneg gre sneži; v hribih bo padal sneg bo snežilo; burja nosi sneg; dež s snegom; dež in sneg / verjetno bo spet sneg; kaže na sneg; ekspr. diši po snegu / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ne stoj na snegu; les so spravljali tudi v snegu in mrazu // te padavine kot bela snov na podlagi, zemlji: sneg kopni, se tali, se udira; sonce topi sneg; gaziti sneg, po snegu; kidati sneg; otresti sneg s plašča; drevje se je polomilo zaradi snega; avtomobil je obtičal v snegu; hribi so pokriti s snegom; sipek, trd sneg; svež sneg; knjiž. bleščeč, lesketajoč se sneg; sneg je na površini zmrznjen / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; južen sneg razmehčan, topeč se; moker sneg; plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote; puhasti sneg; večni sneg ki stalno pokriva površje zemlje / mn., knjiž. visoki snegovi so začeli kopneti 2. stepen beljak: umešati sneg / beljakov sneg ● ekspr. sneg se kadi (močno) sneži z vetrom; ekspr. sneg se ponuja začenja rahlo snežiti; drva so pripravili do snega do zime; publ. zimske počitnice so preživeli na snegu vse počitnice so se smučali, sankali; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., rad. sneg na ekranu svetle, migotajoče pike na televizijskem zaslonu zaradi šibkega vhodnega signala; marčev sneg je siromakov gnoj ◊ alp. gnili sneg otajan, star sneg, ki se seseda; jamičasti sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega; geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; meteor. južni sneg ki pada pri temperaturi okoli 0°C ♪
  18.      snéti  snámem dov., snêmi snemíte; snél; nam. snét in snèt (ẹ́ á) 1. narediti, da kaj ni več obešeno: snela je zavese in jih oprala; sneti plašč z obešalnika / sneti ogrlico z vratu // narediti, da kaj ni več nataknjeno na kaj: sneti ribo s harpune / sneti lasuljo, obvezo; jermen se je snel s kolesa; sneti si prstan z roke / zapornikom so sneli lisice / sneti okna, vrata s tečajev vzeti s tečajev 2. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: kje naj snamem toliko denarja; na katerem podstrešju si snel to knjigo / kje si pa to novico snel izvedel, slišal; ne vemo, od kod je snel to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo 3. pog. s silo odpeljati, prijeti: sneli so nas, ko smo trosili letake / sneli so ga kar na ulici 4. obrt. s pletilko narediti novo petljo skozi dve ali več prejšnjih ali končati pletenje: sneti za vratni izrez / preostalih deset petelj snemite hkrati ● ekspr. ni mogel sneti pogleda z dekleta neprestano jo je gledal; ekspr. skoraj bi mu sneli glavo ga ubili, usmrtili; ekspr. besedo si mi snel z jezika besedo si mi vzel z jezika; ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si snét -a -o: snete petlje; sneta okna; vhodna vrata so bila sneta ♪
  19.      snóči  prisl. (ọ̑) včeraj zvečer: snoči sem bil v gledališču; že od snoči me boli glava // v noči pred današnjim dnevom: snoči sem zelo slabo spal ♪
  20.      snòp  snôpa m (ȍ ó) 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom / snop slame, žita // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj // nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop ◊ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov ♪
  21.      snôpec  -pca m (ō) zastar. šopek: snopec rdečih rož // snopič: izdal je nov snopec pesmi ♪
  22.      snoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor kaj snuje: snovalec načrtov / izviren gledališki snovalec ustvarjalec / knjiž. snovalci društva ustanovitelji ♪
  23.      snovánje  -a s (ȃ) glagolnik od snovati: snovanje slavnostnega govora / gledališko, kulturno, umetniško snovanje / ekspr. skrivnostno snovanje narave / snovanje nove organizacije / preja za snovanje ♪
  24.      sôben  -bna -o prid. (ō) nanašajoč se na sobo: sobna vrata / sobni starešina v taborišču; to je bil v internatu moj sobni tovariš; sobni zdravnik zdravnik, ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / sobna antena; sobna lipa lesnata rastlina z velikimi mehkimi srčastimi listi; gojiti sobne ptice; sobne in vrtne rastline; hraniti kaj pri sobni temperaturi; kupiti za bolnika sobno stranišče stolu podobno pripravo za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru ♦ zool. sobna striga striga, ki ima zadnji par nog daljši od telesa in neparne dihalnice po sredi hrbtne strani, Scutigera coleoptrata ♪
  25.      sòbojévnica  -e ž (ȍ-ẹ̑) soborka: delavci so gledali na ženske kot na sobojevnice za pravice ♪

   4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA