Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dal (1.814-1.838)


  1.      mèdnaslòv  -óva m (ȅ-ȍ ȅ-ọ́) naslov dela daljšega sporočila, besedila, ki poudarja vsebino tega dela: razčleniti članek z mednaslovi ♪
  2.      mèdósen  -sna -o prid. (ȅ-ọ̑) teh., v zvezi medosna razdalja razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila ♪
  3.      medósje  -a s (ọ̑) teh. razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila: novi model avtomobila ima daljše medosje ♪
  4.      medsebójen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki je, obstaja med posamezniki: so v dobrih medsebojnih odnosih; medsebojni stiki, vplivi; medsebojna odvisnost, pomoč; medsebojna nasprotja // ki je, poteka med posamezniki: medsebojno dopisovanje; medsebojno vplivanje / med državami kljub dogovarjanju ni prišlo do medsebojne trgovine / neprav. medsebojno sodelovanje sodelovanje 2. ki je, se pojavlja v odnosu do druge osebe ali stvari: hodili so v velikih medsebojnih presledkih; majhne medsebojne razdalje / medsebojna lega ◊ bot. medsebojna oprašitev oprašitev cveta, navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; elektr. medsebojna indukcija indukcija, pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi medsebójno prisl.: medsebojno si pomagati, sodelovati; medsebojno primerjati ♪
  5.      medvédič  -a tudi medvedìč -íča m (ẹ̑; ȉ í) medvedek: medvedič je zadovoljno brundal; medvedka in medvediči ♪
  6.      mèdvŕsten  -tna -o prid. (ȅ-ȓ) ki je, obstaja med vrstami: medvrstni posevki / medvrstna razdalja ♪
  7.      meglén  -a -o [mǝg] prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na meglo: a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno ● ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno ♪
  8.      meglíca  -e [mǝg] ž (í) 1. redka megla, navadno manjšega obsega: meglica se dviga, razkadi, spušča; nad jezerom leži meglica; ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; bela, prosojna, rahla meglica; ekspr. kosmi meglice ♦ meteor. redka megla, zaradi katere vidljivost ni zmanjšana pod 1 km // (bel) oblaček: ni meglice, ki bi obetala dež; meglice na nebu // ekspr., s prilastkom večja količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabšo vidljivost: za vojaki je ostala samo še prašna meglica / meglice vodometa 2. rahla, komaj vidna vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne: umrla je, saj na ogledalu ni meglice; meglica na očalih 3. astr. velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med zvezdami: meglica v Orionu / svetla, temna meglica ● ekspr. če je preveč pil, mu je rahla meglica ovila možgane ni mogel več logično misliti, trezno presojati; nar. meglica na borovnicah, slivah tanka voščena prevleka; poprh ♪
  9.      meglíti  -ím [mǝg] nedov., meglì in mègli (ȋ í) delati kaj nejasno, motno: dim, prah megli ozračje / solze so ji meglile oči; pren., knjiž. njegova izjava megli že tako zapleten položaj; misli se mu meglijo ∙ solze ji meglijo pogled zaradi solznih oči vidi nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je meglil razsodnost povzročal, da ni mogla razsodno misliti; žganje mu megli razum povzroča, da ne more logično misliti, trezno presojati ♦ voj. delati, povzročati umetno meglo meglíti se postajati meglen: dolina se megli; brezoseb. zunaj se je začelo megliti ● knjiž. v daljavi se meglijo gore so nejasno zaznavne, vidne; ekspr. pred očmi se mi megli zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo ♪
  10.      méh  -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh // priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh // posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš ● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno ◊ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti ♪
  11.      meháničnost  -i ž (á) lastnost, značilnost mehaničnega: moreča mehaničnost gibov / njegovo pojmovanje tradicije je daleč od vsake mehaničnosti in togosti ♪
  12.      mêhek  in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto // ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih // ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka // pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava ● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400 mêhko in mehkó prisl.: mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice ∙ žarg., avt. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.: kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v mehko, redko na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih ♦ lov. strel v mehko v drobovje ♪
  13.      mejáš  -a m (á) 1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom 2. knjiž., redko prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari 3. knjiž., redko obmejni prebivalec: mejaš z narodnostno ogroženega področja; psihološke posebnosti mejašev // nekdaj kmet vojak ob avstrijsko-turški meji: četa hrvaških mejašev; brambovci in mejaši ◊ zgod. mejaš v fevdalizmu lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem ♪
  14.      Méka  -e ž (ẹ́) knjiž., ekspr., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: gledališka Meka ga je razočarala; Pariz, Meka slikarjev ♪
  15.      mél  -í ž, daj., mest. ed. méli tudi mêli (ẹ̑) 1. droben pesek, razpadli delci kamnin: na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel; vse pobočje je pokrivala sipka mel // melišče: steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg; zagledal ga je visoko v meleh 2. zastar. drobir: mel iz barja / lesena mel ♪
  16.      melodráma  -e ž (á) 1. lit., muz. gledališka igra, katere besedilo se govori ob spremljavi glasbe: pisal je glasbo za melodrame; melodrame in operete 2. publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino, ganljivka: ta roman je melodrama; delo se je spremenilo v preočitno melodramo / v kinu predvajajo melodramo // pretirano čustvena, ganljiva vsebina literarnega dela: v tem romanu se srečamo s socialno melodramo ♪
  17.      mencorítiti  -im [mǝn] nedov. (í ȋ) slabš. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico: v zadregi je mencoritil sredi sobe / mencorititi na stolu // hoditi s kratkimi koraki: ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje; mencorititi sem in tja ♪
  18.      meníti  in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
  19.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
  20.      menzúra  -e ž (ȗ) nekdaj študentovski dvoboj s sabljo, mečem: napovedati menzuro; pokazal je brazgotine od menzur ◊ fiz. graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine; muz. razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja; šport. razdalja med sabljačema na borilnem prostoru ♪
  21.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  22.      mérec  -rca m (ẹ̑) knjiž., redko kdor meri; merilec: merec je povedal dolžino / bil je merec pri topu / merec je premeril parcelo geometer, zemljemerec ♪
  23.      mérica  -e ž (ẹ́) 1. nav. ekspr., s prilastkom določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu: postregla mu je z večerno merico čaja / tolikšna je njegova običajna merica // določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh: kupil je dve merici kostanja; merico prosa za papige, prosim / ona je brez merice okusa popolnoma brez okusa ♦ agr. (mlinarska) merica žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje 2. manjša posoda za merjenje snovi, tekočine: branjevka je napolnila merico; vzela je kozarec za merico 3. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra: naročil si je merico vina / konju ni dal niti merice ovsa // nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov: na hrbtu je prinesel merico žita ♪
  24.      mériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa / ekspr. sonce, ura nam meri čas // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on / publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini ● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja mériti se 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka ♪
  25.      mesaríja  -e ž (ȋ) 1. mesnica: klobase in gnjat je kupil v mesariji 2. redko mesarska obrt: ukvarjal se je z mesarijo 3. knjiž., redko mesarjenje: grozovita mesarija se je nadaljevala še ves dan ♪

   1.689 1.714 1.739 1.764 1.789 1.814 1.839 1.864 1.889 1.914  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA