Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Dal (1.014-1.038)


  1.      gŕbavček  -čka m (ŕ) manjšalnica od grbavec: zagledala je bledega grbavčka ♪
  2.      grčáti  -ím nedov. (á í) dajati grgrajoče, hropeče glasove: zgrudil se je na ležišče in grčal; grčati od bolečine / dojenček zadovoljno grči; brezoseb. v prsih ji je grčalo / pes je zagrabil palico in grčal; maček, tiger, veverica grči ∙ ekspr. vse bom povedal, pustite me, je grčal s težavo govoril ♪
  3.      gŕčnica  -e ž (ȓ) luknja v lesu zaradi izpadle grče: pogledal je skozi grčnico; grčnice smrekovih desk ♪
  4.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  5.      grdôbica  -e ž (ó) ekspr. nagajiv, poreden otrok: grdobica se je bal, da ga bodo pretepli; mala grdobica ni dala miru; vsi trije dečki so bili prave grdobice ♪
  6.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  7.      grélnica  -e ž (ẹ̑) 1. prostor, v katerega se hodijo ljudje gret: baraka je služila za grelnico 2. zastar. termofor: k nogam mu je dala vročo grelnico ♪
  8.      grémij  -a m (ẹ́) 1. do 1945 združenje oseb z enakim poklicem: gremij lekarnarjev, trgovcev 2. odbor, komisija, ki vodi kako institucijo: gledališki repertoarji niso delo posameznikov, temveč često težko določljivih gremijev ♪
  9.      gréz  -a m (ẹ̑ ẹ̄) 1. mehko blato, navadno na dnu stoječih vod: odstranjevati iz struge grez; školjke rijejo v grezu; dno je bilo pokrito z mehkim grezom / voda nosi s hriba grez in kamenje v dolino 2. navt. razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino; ugrez: grez ladje je sedem metrov ♪
  10.      grívast  -a -o prid. (í) 1. ki ima (dolgo, gosto) grivo: spodaj so se pasli grivasti konji / zagledal je fantovo grivasto glavo / grivasti valovi 2. podoben grivi: grivasti lasje; nabirala je podleske med grivasto travo ♪
  11.      gŕlo  -a s (ŕ) 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom / ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical ● ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil ♪
  12.      grmáden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grmado: že od daleč se je videl grmadni ogenj / opazoval je grmadne kope oblakov grmadaste / ekspr., redko na mizo je položil grmaden kup bankovcev velik, ogromen ♪
  13.      grmênje  -a s (é) glagolnik od grmeti: sliši se grmenje; oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov ∙ preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni ♪
  14.      grmljávica  in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica ♪
  15.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
  16.      grôben  -bna -o prid. (ō) 1. nanašajoč se na grob: grobna jama, plošča; zastar. grobni kamen nagrobni kamen ♦ arheol. grobna skrinja kamnit zaboj za shranjevanje pepela mrličev 2. ekspr. tak kot v grobu: ulice so bile pogreznjene v groben molk; grobna tema; v sobi je zavladala grobna tišina // redko zamolkel, votel: spregovoril je z grobnim glasom grôbno prisl.: bil je grobno tih ♪
  17.      gródnica  -e ž (ọ̑) 1. anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica: ploščata grodnica 2. navt. pokončni, podaljšani del gredlja na premcu ali krmi: prednja in zadnja grodnica ♪
  18.      grofíja  -e ž (ȋ) 1. v fevdalizmu grofova posest: za nagrado je dobil grofijo 2. v nekaterih državah večja upravna enota ♪
  19.      grofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na grofe: na pisma je pritisnil svoj grofovski pečat / bili so najemniki na grofovski posesti / podelili so mu grofovski naslov; biti grofovskega rodu / ekspr. hčeri je dal naravnost grofovsko doto zelo bogato, veliko grofóvsko prisl.: bil je (po) grofovsko oblečen; sam.: star. vse polje je prišlo pod grofovsko v grofovo last ♪
  20.      gròm  grôma m (ȍ ó) zelo slišen glas ob blisku: grom se razlega; v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati; bobneč, votel grom / kot kletvica: da bi te grom; grom in strela, spet je tu // ekspr. temu podoben glas: grom topov / bojni grom ♪
  21.      gromóvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gromovnike: gromovniški govornik / izdal je gromovniški letak ♪
  22.      gròš  grôša in gróša m (ȍ ó, ọ́) 1. nekdaj avstrijski novec, navadno za pet krajcarjev: dobiti groš; plačali so dva groša; nov, svetel groš; podobni sta si kot groš grošu // ekspr. denar sploh: oni niso brez groša; rada je zaslužila še kak groš ∙ ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. judeževi groši denar, pridobljen z izdajo, lažjo; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. nima pameti niti za (en) groš zelo malo, nič 2. avstrijski kovanec v vrednosti ene stotinke šilinga: za zvezek je dal tri šilinge in petdeset grošev // poljski kovanec v vrednosti ene stotinke zlota ♪
  23.      grôza  -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati ∙ ekspr. laže, da je groza zelo 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izraža a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil ♪
  24.      grozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo / oblak je velik in grozanski grozen, strašen 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trušč grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen ♪
  25.      grôzdast  tudi grózdast -a -o prid. (ó; ọ̑) podoben grozdu: z akacij visijo grozdasti cveti; grozdasta oblika ♦ bot. grozdasti lučnik rastlina s svetlo rumenimi cveti v podaljšanih grozdih, Verbascum blattaria; grozdasto socvetje podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi ♪

   889 914 939 964 989 1.014 1.039 1.064 1.089 1.114  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA