Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

DOS (601-625)


  1.      grádbeništvo  -a s (ȃ) dejavnost, ki se ukvarja z gradnjo, zidanjem: v kmetijstvu in gradbeništvu so dosegli lepe uspehe / v tehniki gradbeništva so precej pred nami // veda o gradnji, zidanju: študirati gradbeništvo; fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo ♪
  2.      gradíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
  3.      gráfikon  tudi grafikón -a m (á; ọ̑) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava: grafikon kaže, do katere mere so dosegli plan; delo bo ilustrirano s fotografijami in grafikoni; grafikon opravljenega dela / stene so polne grafikonov ♪
  4.      grandéca  -e ž (ẹ̑) knjiž. zelo dostojanstveno vedenje ali ravnanje: vlogi kraljice je dala igralka vso potrebno zunanjo grandeco; grandeca ji je prirojena / hodi z izredno grandeco ♪
  5.      grandseigneur  -a in -ja [gransenjêr] m (ȇ) knjiž., ekspr. dostojanstven, odličen človek: prevelik grandseigneur je, da bi storil kaj takega; ima se za grandseigneura ♪
  6.      graščák  -a m (á) 1. do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki: dajati graščaku desetino; kmetje so se uprli graščakom; mogočen, trdosrčen graščak; graščak in njegovi tlačani 2. v nekaterih deželah lastnik gradu ali graščine sploh: bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom; obubožani graščak iz soseščine ♪
  7.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  8.      grdôba  -e ž (ó) 1. ekspr. malopriden, malovreden človek: ta grdoba se mi zdaj pa še smeje; grdoba je trdil, da je denar že vrnil; vi ste prava grdoba / kot nagovor: nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda; grdoba lena 2. star. malopridnost, pokvarjenost: grdoba se širi po svetu; skrival je svojo grdobo in zavrženost ∙ lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka 3. star. grd, neprikupen človek ali stvar: videl je razne grdobe in nakaze // grdost, grdota: grdoba obraza ♪
  9.      grdôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grdega: ni opazil njene grdote; grdota oblik; grdota zmaličenega obraza / opazovati lepote in grdote velemesta lepe in grde stvari 2. redko grdobija: naredili so dosti krivic in grdot ♪
  10.      grênek  in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda ● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari ◊ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega ♪
  11.      grmênje  -a s (é) glagolnik od grmeti: sliši se grmenje; oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov ∙ preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni ♪
  12.      grofóvstvo  -a s (ọ̄) grofovski naslov: preveč se je šopiril s svojim grofovstvom; žovneški plemiči so dosegli celjsko grofovstvo ♪
  13.      gúljenje  -a s (ú) žarg., šol. mehanično učenje, brez razumevanja: guljenje ne zadošča, snov je treba tudi razumeti / ekspr. med guljenjem za izpite ni našel časa za leposlovje ♪
  14.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
  15.      harlekín  -a m (ȋ) šaljiva gledališka oseba v obleki iz raznobarvnih krp: smeh harlekina / najlepša pustna maska je bil harlekin // slabš. človek brez dostojanstva: politični harlekin ◊ gled. kratka nagubana zavesa, s katero se zvišuje ali znižuje odrska odprtina ♪
  16.      hektárski  -a -o prid. (ȃ) ekon., navadno v zvezi hektarski donos, pridelek količina pridelkov, pridelanih na enem hektaru zemljišča v enem letu: doseči višji hektarski donos pšenice ♪
  17.      hétmanski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hetmane: hetmanska oblast; hetmansko dostojanstvo ♪
  18.      hidrologíja  -e ž (ȋ) veda o vodovju: uporaba dosežkov hidrologije v kmetijstvu; sekcija za hidrologijo krasa ♪
  19.      hierárh  -a m (ȃ) 1. visok dostojanstvenik, zlasti cerkveni: hierarhi katoliške cerkve 2. v fašistični Italiji vodilna osebnost, funkcionar: hierarh stranke / fašistični hierarhi ♪
  20.      hierarhíja  -e ž (ȋ) razvrstitev po položaju, funkcijah, pomembnosti: hierarhija v politiki, vojski / hierarhija jezikov; hierarhija vrednot / razporediti po hierarhiji // visoki dostojanstveniki, zlasti cerkveni: verniki in hierarhija; v navzočnosti uradniške hierarhije ♪
  21.      hierátičen  -čna -o prid. (á) knjiž. 1. vzvišen, dostojanstven: hieratičen način govorjenja / med njimi vlada hieratičen mir 2. obreden, svečeniški: hieratičen sijaj / hieratična drža, kretnja / hieratična umetnost ◊ arheol. hieratična pisava poenostavljena hieroglifska pisava, ki se je uporabljala zlasti v verskih tekstih ♪
  22.      hinávčiti  -im nedov. (ā ȃ) hinavsko se vesti ali govoriti: prilizoval se je in hinavčil, samo da bi dosegel svoj namen; ne hinavči, saj te poznam; hinavčiti pred ljudmi // preh. prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično; hliniti: hinavčiti pobožnost, začudenje ♪
  23.      hináviti  -im nedov. (á ȃ) star. hinavčiti: hinavil je, da bi dosegel svoj namen ♪
  24.      historiografíja  -e ž (ȋ) zgodovinopisje: dosežki novejše slovenske historiografije / literarna, umetnostna historiografija ♪
  25.      híter  -tra -o prid., hitréjši (í ȋ) 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati // ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt ● pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti ◊ avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo hítro 1. prislov od hiter: hitro govoriti, hoditi; hitro rasti; čas hitro teče; hitro kakor blisk, kot veter; kolo se vrti čedalje hitreje 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla; hitro pošlji po voz; hitro razume; prinesi, pa hitro; hitro domov; hitro, hitro, čakajo te / ko boste opravili, se hitro hitro vrnite // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: veselje je hitro minilo; hitro se privaditi, utruditi; najhitreje opravim sam ∙ preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna 3. redko v neposredni bližini; tik: pošta je hitro za voglom ◊ muz. hitro označba za hitrost izvajanja allegro hítro ko vez., v časovnih odvisnih stavkih brž ko: hitro ko prideš, se oglasi; prim. kakor hitro, nahitro ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA