Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

DNA (2.551-2.575)


  1.      vèčrazrédnica  -e ž (ȅ-ẹ̑) nekdaj večrazredna šola: šola se je razširila v večrazrednico ♪
  2.      vèčréden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑) star. vèčvŕsten: večredni nasad ♪
  3.      vèčvréden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 1. ki ima večje telesne ali umske sposobnosti: čutil se je večvrednega; imeti se za večvredno raso 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: večvredna hrana / večvredna kultura ♪
  4.      véden 1 -dna -o prid. (ẹ̄) star. 1. nenehen, stalen: vedno bobnenje slapa / biti v vedni nevarnosti / vedni prepiri 2. večen, trajen: tam je vedna pomlad / obljubiti komu vedno zvestobo ♪
  5.      véden 2 -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. 1. navadno v povedni rabi, z rodilnikom ki ve (za) kaj: biti veden nesreče koga; biti veden vrednosti česa 2. izveden, vešč: biti veden v mnogih stvareh; vedna padarica ♪
  6.      vegetácija  -e ž (á) bot. 1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije 2. rastlinske združbe na določenem področju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija ♪
  7.      velblód  -a m (ọ̑) afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama: jezditi na velblodu / karavana velblodov / velblod in velblodica ♦ zool. dvogrbi, enogrbi velblod ♪
  8.      vèlekapitál  -a m (ȅ-ȃ) v kapitalizmu lastniki velikega kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: koristi velekapitala / mednarodni velekapital ♪
  9.      vèlemójster  -tra m (ȅ-ọ́) ekspr. kdor zna kaj zelo dobro, navadno zelo strokovno narediti: detektivski velemojster / ni bil le mojster, ampak velemojster čebelarstva ♦ šah. najvišji naslov igralca, ki ga podeli mednarodna šahovska organizacija ♪
  10.      veleróden  -dna -o prid. (ọ̄) star. ki je plemiškega rodu: velerodna gospoda // v vljudnostnem nagovoru spoštovan, cenjen: velerodni gospod ♪
  11.      velesêjem  -jma m (é) velika prireditev, navadno mednarodna, na kateri se razstavlja določeno blago in sklepajo pogodbe o nakupu, prodaji: obiskati velesejem; na velesejmu sodeluje veliko držav, podjetij / jesenski, spomladanski velesejem; kmetijski velesejem; mednarodni velesejem ♦ ekon. vzorčni velesejem na katerem se razstavljajo vzorci blaga ♪
  12.      vèleslálom  -a m (ȅ-ȃ) šport. smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med redko postavljenimi vratci: tekmovati v veleslalomu; zmagovalec v veleslalomu / paralelni veleslalom pri katerem na vzporednih progah hkrati smučata dva tekmovalca // tekmovanje v tej disciplini: nastopiti v veleslalomu; favorit veleslaloma / društveni, mednarodni veleslalom / žarg. v prvem veleslalomu je izpadel v prvi vožnji veleslaloma ♪
  13.      vèleugléden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) knjiž. zelo ugleden: veleugledna rodbina ♪
  14.      velikášinja  -e ž (á) ženska oblika od velikaš: ugledna velikašinja ♪
  15.      velikolépje  -a s (ẹ̑) zastar. (izredna) lepota, sijaj: dvorsko velikolepje / prirediti slavje v vsem velikolepju ♪
  16.      veljáva  -e ž (ȃ) 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata ● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas ♪
  17.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  18.      veránden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na verando: verandno okno / verandna dvorana ♪
  19.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  20.      verbéna  -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih; sporiš: ob poteh raste verbena / navadna verbena // vrtn. okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi, raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih: presaditi verbene / duh po verbeni ♪
  21.      verízem  -zma m (ȋ) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem 2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost: predstavniki verizma; umetniška sredstva verizma ♪
  22.      verovánje  in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj ♪
  23.      verováti  -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
  24.      vérskoobréden  -dna -o prid. (ẹ̄-ẹ̑) nanašajoč se na verski obred: verskoobredna raba predmeta / verskoobredni ples ♪
  25.      vérstvo  -a s (ẹ̑) sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: proučevati verstva; nekrščanska, vzhodna verstva; primitivno verstvo; zgodovina verstev ♪

   2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA