Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

DET (1.301-1.325)


  1.      zmédenec  -nca m (ẹ̑) zmeden človek: od tega zmedenca se ne da nič izvedeti; vede se kot zmedenec / duševni zmedenec ♪
  2.      zmŕviti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti: zmrviti kruh; z batom zmrviti grude; seno se je zmrvilo 2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati 3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila; groza, razočaranje človeka zmrvi zmŕvljen -a -o: zmrvljen kruh; bil je ves zmrvljen od bolečin ♪
  3.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  4.      znáti  znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
  5.      zôra  in zóra -e ž (ó; ọ̑) jasna svetloba na nebu pred sončnim vzhodom: zora svetli nebo; zunaj je že vstala zora; jutranja zora; pesn. mlada zora // čas ob sončnem vzhodu: bliža se zora; knjiž. napočila je zora / pri označevanju časovnosti: bedeti do zore; ptice so začele peti ob zori; vstati pred zoro ∙ ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. plesali so do bele zore vso noč, do jutra ♪
  6.      zoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati kaj (bolj) ozko: zasipavati in zoževati rokav reke; pot se je začela zoževati / partizani so zoževali obroč okrog postojanke // delati, povzročati, da je kaj videti ožje: podolžne črte postavo zožujejo // zmanjševati, omejevati: zoževati razmike med stoli / tržišče se zaradi takih ukrepov zožuje / zoževati obravnavo na en sam problem / zoževati pravice koga zožujóč -a -e: proti vrhu zožujoči se stolpi; vedno bolj zožujoča se pot ♪
  7.      zóžiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti kaj (bolj) ozko: zožiti rov, strugo; dolina se proti severu zoži / zožiti hlačnice / pri izdihu se pljuča zožijo / ekspr. sovražno je zožila oči, pogled / pomen besede se je zožil ♦ lingv. ozki e se pred r zoži // narediti, povzročiti, da je kaj videti ožje: temna barva in navpični šivi postavo zožijo // zmanjšati, omejiti: zožiti prehod med posteljo in omaro / zožiti razpravo; zožiti število predlaganih sprememb na najnujnejše / krog znancev se mu je zožil zóžen -a -o: zožen pomen besede; imeti zožene zenice; cesta je bila zaradi snega zožena ♪
  8.      zravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z nategovanjem, glajenjem narediti ravno: zravnati zmečkan papir; zravnati dele oblačila z likanjem / zravnati zvite žeblje / zravnal je obleko in jo položil čez stol / pred polaganjem oblog je treba stene zravnati 2. narediti, da pride kaj a) v naraven, pravilen položaj: zravnati izpahnjeno nogo; mlado drevo je še mogoče zravnati; pohojena trava se je zravnala b) v pravilen, ustrezen položaj: zravnati knjige na polici; vrsti sta se zravnali / zravnati krmilo // vzravnati: zravnati hrbet, telo / prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati; skloniti se in se spet zravnati zravnáti se postati raven: po nekaj ovinkih se cesta zravna zravnán -a -o: zravnan hrbet; zravnana obleka; prisl.: zravnano hoditi, sedeti; prim. izravnati ♪
  9.      zréti  zrèm nedov., zŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. gledati: zreti skozi okno, v strop; dolgo je zrla za njim; nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala / kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo ● knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkov zróč -a -e: strogo zroč učitelj; v daljo zroče oči ♪
  10.      zrúšiti  -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen ♪
  11.      zvedàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček; zvedav popotnik; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo izpraševanje / ekspr. zvedave oči // radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom zvedávo prisl.: zvedavo si ogledovati mesto; zvedavo prisluškovati ♪
  12.      zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
  13.      zvijáča  -e ž (á) 1. dejanje, ravnanje, s katerim kdo z zavajanjem koga v zmoto skuša doseči svoj namen: nasesti zvijači; uporabiti zvijačo; dobiti, doseči, izvedeti, vzeti kaj z zvijačo; premagati koga z zvijačo; hudobna, podla zvijača; ženska zvijača / ekspr. biti poln zvijač / policijska, pravna zvijača / nastaviti komu zvijačo past 2. trik: naučil se je majhnih zvijač; pokazal je nekaj zvijač s palico / kuharske zvijače ♪
  14.      žágrad  -a m (á) nar. zakristija: duhovnik in ministrant prideta iz žagrada ♪
  15.      žàl  [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem ♪
  16.      žáli  -a -o prid. (ȃ) 1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli 2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega ♪
  17.      žalíti  in žáliti -im nedov. (ȋ á ā) 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa ◊ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi žalíti se in žáliti se zastar. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno ♪
  18.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  19.      ždênje  -a s (é) glagolnik od ždeti: ždenje starih ljudi na klopi pred hišo; naveličati se ždenja doma ♪
  20.      žé  in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
  21.      žebèlj  -bljà in žêbelj -blja m (ǝ̏ ȁ; é) tanek, navadno valjast predmet za pritrjevanje, ki je na enem koncu glavičasto razširjen: žebelj popusti, se ukrivi, zarjavi; izdelovati žeblje; puliti žeblje s kleščami; s kladivom zabiti žebelj; okovati cokle z žeblji; pribiti kaj z žeblji; debeli, dolgi, tanki žeblji; gladki, oglati žeblji; ročno kovani žeblji; glavica žeblja; vijaki in žeblji / obesiti kaj na žebelj / čevljarski, mizarski, tapetniški, zidarski žeblji; okrasni žeblji ∙ ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ♦ teh. ladijski žeblji; steblo žeblja; vet. podkovski žebelj ♪
  22.      žebljíca  -e ž (í) redko žebljiček: žebljica je padla na tla; konica žebljice ∙ ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ♪
  23.      žehtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo 2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine 3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost ● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti žehtèč -éča -e: žehteča peč; žehteča vročina ♪
  24.      želéti  -ím nedov., žêlel (ẹ́ í) 1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav // izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto 2. izražati hotenje a) da osebek kaj dobi: v tej zadevi želijo dodatno pojasnilo; s pogajanji so dosegli le del tega, kar so sprva želeli / gost želi sobo v prvem nadstropju; prinesel mu je, kar je želel / v vljudnostnem vprašanju: želite še malo vina; dober dan, želite prosim b) da kdo kaj naredi: želel je, da njegove stvari dostavijo na dom; želi, da ga ne motite; direktor želi, da mu redno poročajo / brezoseb. želeti bi bilo, da delo nadaljujete c) da je kaj omogočeno: ponoči želijo v vseh prostorih red in mir; državljani želijo spremembo razmer // z nedoločnikom izraža hotenje osebka, da uresniči kako dejanje: sporočite tajnici, da šef želi govoriti z njo; želim izvedeti, kdo je poškodoval stavbo hočem 3. imeti, izražati pripravljenost za a) sprejem koga: podjetje ne želi novih delavcev; za to pot želi le izkušene tovariše b) uresničitev česa: nasprotniki ne želijo pogajanj; mnogi ne želijo sprave; nadzor nad silami, ki želijo vojno // z nedoločnikom izraža voljo, pripravljenost za kako dejanje: želijo odpraviti nepravilnosti v gospodarstvu; ne želi jim pomagati; želijo zmanjšati oborožitev; ne želijo se vmešavati v njihove notranje zadeve / ekspr. ne razume, kaj mu želi slika povedati / s tem dejanjem želi popraviti krivico / elipt. ni dosegel tega, kar je želel želéti si tudi želéti 1. čutiti željo po čem: želi si miru, počitka, rešitve; zgodilo se je to, česar si je dolgo želel / želi si novo obleko; želela si je otroka / želi si pijače / želi si, da bi se sin vrnil // z nedoločnikom izraža željo po uresničitvi kakega dejanja: želi si plesati, potovati; želi si videti tuje kraje / elipt. želi si proč iti 2. čutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: opazila je, da si jo želi želèč -éča -e: dal mu je roko, želeč mu srečno pot; prijateljstva si želeč človek želèn tudi željèn -êna -o: priti do želenega počitka; dobiti želeno knjigo; želene lastnosti ♪
  25.      žêlja  -e tudi -é ž, rod. mn. žêlj in željá (é) 1. čustvena potreba po čem: želja raste, se veča; ekspr. ta želja že dolgo gori, tli v njem; čutiti, imeti, izraziti, pokazati željo; vzbuditi v kom želje; iskrena, podzavestna, trenutna želja; ekspr.: nepremagljiva, pregrešna, srčna, vroča želja; biti obseden od želje po čem / bolezenska želja po smrti; knjiž. erotične želje / to je naredil v želji, da bi ji ustregel 2. kar se želi: želje so se mu izpolnile, uresničile; odreči se želji; uganil je vsako njeno željo; želja po miru, počitku; želja, da bi jo videl, ga je gnala v mesto / ugoditi, ustreči željam kupcev; to je njegova izrecna želja; njena največja želja je, da bi mu ugajala; ekspr. to je bila očetova zadnja želja / na materino željo je šel študirat; jed, pijača, skladba po želji / kot zaključek pisma z iskrenimi željami; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku izražamo vam naše najboljše želje ● star. želja me je po tem dekletu želim si to dekle; ekspr. umira od želje, da bi jo videl zelo si želi; ekspr. češenj bo le za željo zelo malo; zdrav človek ima sto željá, bolnik pa le eno bolnik si želi le zdravja ◊ rel. krst željá duhovna pripravljenost, želja nekrščenega človeka sprejeti božje razodetje ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA