Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (7.376-7.400)


  1.      iznajdljívost  tudi znajdljívost -i ž (í) lastnost, značilnost iznajdljivega človeka: rešil jih je s svojo iznajdljivostjo; presenetila jih je iznajdljivost tega fanta; spretnost in iznajdljivost ♪
  2.      iznajdováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa: iznajdovati konkretne oblike odnosov med ljudmi / skladatelj nenehoma išče in iznajduje odkriva ♪
  3.      iznarodíti se  -ím se dov., iznaródil se (ȋ í) knjiž., redko narodnostno se odtujiti: sin se mu je iznarodil ♪
  4.      iznenáda  tudi znenáda prisl. (ȃ) nepričakovano, naenkrat: iznenada vstopiti // v hipu, naenkrat: iznenada je obstal ♪
  5.      iznenádejati  -am nedov. in dov. (ȃ) zastar. presenečati: to ga iznenadeja; iznenadejal jih je s svojo novico iznenádejan -a -o: bil je prijetno iznenadejan ♪
  6.      iznenáden  -dna -o prid. (ȃ) knjiž., redko nepričakovan, nenaden: iznenaden napad; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami ♪
  7.      iznenádenje  -a s (ȃ) knjiž. presenečenje: doživeti neljubo, prijetno iznenadenje / iznenadenja ne more skriti ♪
  8.      iznenádenost  -i ž (ȃ) knjiž., redko presenečenje: od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče ♪
  9.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  10.      iznevídeti  -im in znevídeti -im dov. (í ȋ) nar. zahodno začutiti nenaklonjenost, odpor do koga: zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli ♪
  11.      izozád  prisl. (ȃ) knjiž. od zadaj: napadel ga je izozad // zadaj, odzadaj: slišal je, kako se je izozad nekdo odkašljal ♪
  12.      izpàd  -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od izpasti: a) izpad las, zob / izpad polglasnika b) izpad tekmovalca; izpad iz lige c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi // prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi 3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave ◊ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena ♪
  13.      izpádanje  -a s (ā) glagolnik od izpadati: izpadanje las / izpadanje polglasnika / izpadanje iz bunkerjev ♪
  14.      izpádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta: knjigi izpadajo listi / lasje, zobje izpadajo ♦ lingv. polglasnik v sklanjatvi izpada 2. voj. delati izpade: ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali ● publ. iz tega motivnega okvira izpada le ena slika ne spada vanj, je motivno drugačna izpadajóč -a -e: izpadajoči lasje ♦ les. izpadajoča grča grča, ki ni vrasla v les ♪
  15.      izpádek  -dka m (ȃ) 1. redko izpad: izpadek črke / izpadek naročil je občuten 2. zastar. primanjkljaj, izguba: imeti, kriti izpadek ♪
  16.      izpáden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na izpad: izpadni pojavi pri živčnih ljudeh / braniti izpadna vrata ◊ šport. izpadni korak korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena; urb. izpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo ♪
  17.      izpádnica  -e ž (ȃ) urb. cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo: novo naselje gradijo ob mestni izpadnici ♪
  18.      izpádnik  -a m (ȃ) voj. kdor napravi izpad: zaustaviti izpadnike ♪
  19.      izpod  tudi spod predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja ∙ gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč // publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti ♪
  20.      izpod...  ali izpod... in spod... ali izpod... tudi spod... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izpodjeda, izpodkop 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izpodneben, izpodnebnik; prim. spod... ♪
  21.      izpodbíjanje  in spodbíjanje -a s (í) glagolnik od izpodbijati: izpodbijanje železniških pragov / izpodbijanje dokazov, odločbe; izpodbijanje slovenstva ♪
  22.      izpodbíjati  -am in spodbíjati -am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj // jur. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo ♪
  23.      izpodbíten  -tna -o prid. (ȋ) ki se da izpodbiti: izpodbitni dokazi / izdelki so izpodbitne vrednosti ♪
  24.      izpodbíti  -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
  25.      izpodbójen  -jna -o prid. (ọ̑) jur. 1. ki se da izpodbiti: izpodbojna odločba, pogodba 2. s katerim se izpodbija: izpodbojni zahtevek; izpodbojna tožba ♪

   7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA