Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (6.351-6.375)



  1.      glodávec  -vca m () sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane: škodljivi glodavci
  2.      gnáda  -e ž () 1. zastar. milost: prositi gnado in mir; božja gnada ∙ zastar. sonce je šlo za božjo gnado je zašlo 2. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: grofovska gnada nas je poslala sem / kot nagovor vaša gnada!
  3.      gnádljiv  -a -o prid. () zastar. spoštovan, cenjen: gnadljivi cesar kličejo na vojsko / v vljudnostnem nagovoru gnadljivi gospod!
  4.      gnéd  -a m (ẹ̑) agr. trta z rdečkastimi grozdi, ki se goji na Primorskem in na Krasu: v plante so sadili slabe, toda rodovitne trte, posebno gned
  5.      gnezdáč  -a m (á) redko mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič
  6.      gnézdast  -a -o prid. (ẹ́) podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo
  7.      gnézdece  -a [dǝc] s (ẹ̄) manjšalnica od gnezdo: ptica si je spletla gnezdece; lastovičje gnezdece je bilo že prazno / prijetno živita v svojem gnezdecu / podeželsko gnezdece
  8.      gnézdenje  -a s (ẹ́) glagolnik od gnezditi: ptica si je poiskala primeren prostor za gnezdenje
  9.      gnezdílec  -lca [c in lc] m () ptica, ki gnezdi: jesenska selitev gnezdilcev
  10.      gnezdílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na gnezdenje: gnezdilni nagon; gnezdilno razpoloženje / gnezdilna hišica
  11.      gnezdílka  -e [lk in k] ž () gnezdilec: najbolj zgodnje gnezdilke
  12.      gnezdíšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer ptice gnezdijo: zapustiti stara gnezdišča; gnezdišče galebov / ptice se selijo na svoja gnezdišča 2. star. kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in odkoder se širi; žarišče, središče: kužno gnezdišče / gnezdišče germanizacije
  13.      gnezdítev  -tve ž () gnezdenje: v času gnezditve
  14.      gnézditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) delati, imeti gnezdo: pod streho gnezdijo lastovke; mnoge ptice gnezdijo v gozdu / škorec gnezdi dvakrat na leto nese jajca in vali; pren., ekspr. v nekaterih podjetjih še vedno gnezdijo ljudje z nepoštenimi nameni
  15.      gnézdo  -a s (ẹ́) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju // s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo; osje, sršenovo gnezdo; gnezdo miši ∙ dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje 2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda 3. ekspr. dom, stanovanje: napravil si je prijetno, udobno gnezdo; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča 4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo // postojanka, skrivališče: razdreti roparsko, zarotniško gnezdo; utrjeno, sovražnikovo gnezdo ◊ voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake
  16.      gnézdovica  -e ž (ẹ́) bot. rjavkasto rumena gozdna rastlina z gnezdasto prepletenimi koreninami, Neottia nidus-avis
  17.      gnída  -e ž (í) 1. jajčece uši: lasišče je bilo polno gnid 2. nizko nepomemben, malovreden človek: taka gnida mi že ne bo ukazovala / kot psovka ti prekleta gnida ● ekspr. nima niti za gnido pameti prav nič
  18.      gnídast  -a -o prid. (í) gnidav
  19.      gnídav  -a -o prid. (í) ki ima gnide: gnidavo lasišče ♦ agr. gnidav sir sir z mnogimi luknjicami, nastalimi zaradi napake pri zorenju
  20.      gnídavost  -i ž (í) lastnost gnidavega: gnidavost lasišča ♦ agr. gnidavost sira
  21.      gnilád  -i ž () kar je gnilo: sadje se je spremenilo v samo gnilad
  22.      gobezdáč  -a m (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: imeli so ga za gobezdača; bil je neznosen gobezdač; gobezdači in kričači
  23.      gobezdálo  -a s (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo // nizko usta: razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši ∙ nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči
  24.      gobezdánje  -a s () glagolnik od gobezdati: ni mogel več prenašati njegovega gobezdanja; prazno gobezdanje
  25.      gobezdáški  -a -o prid. (á) pog., slabš. ki (rad) veliko, predrzno govori: bil je zelo gobezdaški

   6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426 6.451  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA