Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
D (5.901-5.925) 
- édafon -a m (ẹ̑) biol. združba drobnih organizmov, ki živijo v prsti ♪
- edáfski -a -o (ȃ) pridevnik od edafon: edafski faktorji povzročajo, da postane prst rodovitna ♪
- édamec -mca m (ẹ̑) gastr. edamski sir: kruh z maslom in edamcem ♪
- édamski -a -o prid. (ẹ̑) gastr., v zvezi edamski sir trdi sir v obliki krogle ali valja z rdeče povoščeno skorjo: rezina edamskega sira ♪
- edém -a m (ẹ̑) med. nabreklina kože ali organa zaradi nabiranja tekočine: bolniki z edemi in flegmonami; edem pljuč ♪
- edematózen -zna -o (ọ̑) pridevnik od edem: edematozna koža ♪
- éden -a m (ẹ̄) knjiž., redko raj, paradiž: izgnan iz edena ♪
- eden štev., gl. en ♪
- édenski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na eden, raj: zaprta edenska vrata / ekspr. dekle edenske lepote / edenski vrt eden ♪
- edícija -e ž (í) 1. tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja: kritična edicija Prešerna; pesniška zbirka v bibliofilski ediciji / večerna edicija časopisa // tiskano delo, publikacija sploh: kupoval je vse pomembnejše znanstvene edicije / založba je izdala nekaj reprezentativnih likovnih edicij 2. objava tiskanega dela: z edicijo te knjige si je založba pridobila velik ugled / delo je izšlo v ediciji znane pariške založniške hiše v založbi ♪
- edicíjski in edícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na edicijo: edicijski stroški / kritična edicijska tehnika ◊ jur. edicijska dolžnost dolžnost vsakogar, da izroči dokazne predmete procesnemu organu ♪
- edíkt -a m (ȋ) 1. zgod., nekdaj predpis, ki ga izda vladar ali kak drug pomemben predstavnik oblasti: edikt proti reformaciji 2. jur. uradni razglas, uradni oklic ♪
- edíkula -e ž (ȋ) um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken ♪
- edíl -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu ♪
- edín -a -o prid. (ȋ) nav. dv. in mn., v povedni rabi ki je enakih misli, istega mnenja: v tem smo si vsi edini; bili so (si) edini, da morajo takoj prekoračiti reko / redko mnenja o tem niso bila edina enotna, soglasna ♪
- edínče -ta s (ȋ) ekspr. edinec: razvajeno edinče ♪
- edínček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od edinec: bil je razvajen edinček / sinček edinček ♪
- edínčica -e ž (ȋ) ljubk. edinka: pela je uspavanko svoji edinčici ♪
- edínec -nca m (ȋ) 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor ♪
- edíni -a -o prid. (ȋ) 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo ♪
- edínica 1 -e ž (ȋ) del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: ranjenci so se vrnili v edinico; torpedne, vojaške edinice / delovna, gospodarska edinica / upravna edinica ♪
- edínica 2 -e ž (ȋ) star. edinka: hčerka edinica ♪
- edínič prisl. (ȋ) redko edinkrat, edinikrat: prvič in edinič ♪
- edínikrat prisl. (ȋ) omejuje na edini omenjeni primer: edinikrat v življenju se ti ponuja taka priložnost ♪
- edíniti -im nedov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. delati kaj enotno, složno: vedel je za politično razcepljenost, vendar je skušal narod ediniti 2. star. družiti, povezovati: ista skrb je oba edinila ♪
5.776 5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 
