Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (4.726-4.750)


  1.      dvótrúpen  -pna -o prid. (ọ̑-ȗ) ki ima dva trupa: dvotrupno letalo ♪
  2.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
  3.      dvoúmiti  -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi ♪
  4.      dvoúmje  -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
  5.      dvoúmnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti ♪
  6.      dvóústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. dvoustnat: dvoustni cvetni venec; čašni listi so zrasli v dvoustno cev ♪
  7.      dvóústka  -e ž (ọ̑-ȗ) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj ♪
  8.      dvóústnat  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. ki ima zgornjo in spodnjo ustno: dvoustnati cvet; dvoustnati cvetni venec ♪
  9.      dvóústničen  -čna -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: dvoustnični soglasnik ♪
  10.      dvóústničnik  -a m (ọ̑-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama ♪
  11.      dvóústniški  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. dvoustničen: dvoustniški soglasnik ♪
  12.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo ♪
  13.      dvóvaléntnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) kem. lastnost, značilnost dvovalentnega: dvovalentnost elementa ♪
  14.      dvóváljen  -jna -o prid. (ọ̑-ȃ) strojn. ki ima dva valja: dvovaljni motor; dvovaljni parni stroj ♪
  15.      dvóvêseln  -a -o [sǝl] prid. (ọ̑-ȇ) ki ima dve vesli: dvoveselni čoln ♪
  16.      dvóvídski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) lingv., navadno v zvezi z glagol ki ima dva vida: roditi, telefonirati in drugi dvovidski glagoli ♪
  17.      dvóvišínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) šport., navadno v zvezi dvovišinska bradlja bradlja, ki ima eno bradeljnico višje od druge: vaje na dvovišinski bradlji ♪
  18.      dvóvládje  -a s (ọ̑-ȃ) sočasno vladanje dveh vladarjev, vlad na istem ozemlju: dvovladje med tujimi osvajalci in osvobodilnim gibanjem; uvedba dvovladja je za nekaj časa rešila politično krizo ♪
  19.      dvóvóden  -dna -o prid. (ọ̑-ọ̄) elektr. ki je iz dveh vodov: dvovodna napeljava ♪
  20.      dvóvodníški  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) elektr. ki je iz dveh vodnikov, žic: dvovodniški vod ♪
  21.      dvóvpréga  -e ž (ọ̑-ẹ̑) vprega z dvema živalma: peljati se z dvovprego; volovska dvovprega / voditi dvovprego dve v voz vpreženi živali ♪
  22.      dvóvpréžen  -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) v katerega se vpregata dve živali: dvovprežen koleselj, voz / dvovprežna konja ◊ žel. dvovprežna vožnja vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka ♪
  23.      dvóvpréžnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) voz, v katerega se vpregata dve živali: peljali smo se z dvovprežnikom ♪
  24.      dvóvráten  -tna -o prid. (ọ̑-á) ki ima dvoje vrat: dvovraten avtomobil / dvovratna omara ♪
  25.      dvóvŕh  -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dva vrha: dvovrho drevo ♪

   4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA