Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (4.551-4.575)



  1.      dvókolónski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev
  2.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča
  3.      dvókoníčast  -a -o prid. (ọ̑-í) ki ima dve konici: dvokoničasto šilo
  4.      dvókoníčen  -čna -o prid. (ọ̑-) ki ima dve konici: dvokoničen drog, kramp
  5.      dvókoráčen  -čna -o prid. (ọ̑-) kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat
  6.      dvókótnik  -a m (ọ̑-ọ̑) geom., v zvezi sferni dvokotnik del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama
  7.      dvókovínski  -a -o prid. (ọ̑-) teh. ki je iz dveh kovin: dvokovinska plošča, žica
  8.      dvókrák  in dvókràk -áka -o prid. (ọ̑-; ọ̑- ọ̑-á) ki ima dva kraka: dvokraka lestev ♦ arhit. dvokrake stopnice dvoramne
  9.      dvókrílec  -lca m (ọ̑-) 1. aer. dvokrilnik: športni dvokrilec 2. nav. mn., zool. žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera
  10.      dvókrílen  -lna -o prid. (ọ̑-) ki ima dve krili: dvokrilna omara; dvokrilno okno; dvokrilna vrata / dvokrilno letalo
  11.      dvókrílnik  -a m (ọ̑-) aer. letalo z dvojnimi krili: peljati se z dvokrilnikom
  12.      dvókróvnik  -a m (ọ̑-ọ̑) zastar. dvokrilnik: potniški, trgovski dvokrovnik
  13.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji
  14.      dvókŕp  -a -o prid. (ọ̑- ọ̑-) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi
  15.      dvólastník  -a m (ọ̑-í) zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike
  16.      dvólastníški  -a -o prid. (ọ̑-) nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo
  17.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev
  18.      dvólémežen  in dvólêmežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑; ọ̑-) ki ima dva lemeža: dvolemežni plug
  19.      dvóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dvoleten deček 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola ◊ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi
  20.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice
  21.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka
  22.      dvolíčen  -čna -o prid. () ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
  23.      dvolíčnež  -a m () ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži
  24.      dvolíčnik  -a m () ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki
  25.      dvolíčništvo  -a s () dvolíčnost: bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva

   4.426 4.451 4.476 4.501 4.526 4.551 4.576 4.601 4.626 4.651  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA