Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (2.076-2.100)


  1.      distonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) muz. zgrešiti pravilno intonacijo pri petju ali igranju: solist je precej distoniral; soprani so v višini distonirali ♪
  2.      distorzíja  -e ž (ȋ) med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi; izvin: distorzija noge v gležnju ♪
  3.      distrákcija  -e ž (á) 1. med. naravnavanje izvinjenih sklepov ali zlomljenih kosti z nategovanjem: distrakcija je bila za ponesrečenca zelo boleča 2. psih. trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja ♪
  4.      distribúcija  -e ž (ú) organizirano razdeljevanje surovin, blaga: proizvodnja in distribucija blaga, knjig; dobra organizacija distribucije; podjetje za distribucijo filmov / dohodek od distribucije // razdeljevanje, razpošiljanje: sistem za brezžično distribucijo električne energije // publ. distribucijsko podjetje: lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov ◊ lingv. distribucija razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti ♪
  5.      distribucíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na distribucijo, razdeljevalen: distribucijsko in kinematografsko omrežje; distribucijsko podjetje / distribucijske naprave ♦ mat. distribucijski zakon distributivnostni zakon ♪
  6.      distribuírati  -am nedov. in dov. (ȋ) opravljati, izvrševati distribucijo, razdeljevati: distribuirati narodni dohodek v državnem proračunu; distribuirati proizvode / distribuirati filme ♪
  7.      distributêr  -ja m (ȇ) kdor opravlja distribucijo: prodati film tujim distributerjem; filmski distributerji; distributerji bencina ♪
  8.      distributêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na distributerje: distributerski posli ♪
  9.      distributíven  -vna -o prid. (ȋ) ki opravlja distribucijo: slaba organizacija distributivnega aparata; distributivno omrežje ♪
  10.      distributívnost  -i ž (ȋ) mat. lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo: zakon distributivnosti ♪
  11.      distributívnosten  -tna -o prid. (ȋ) mat., v zvezi distributivnostni zakon zakon o distributivnosti ♪
  12.      distribútor  -ja m (ȗ) redko distributer: distributorji električne energije ♪
  13.      distríkt  -a m (ȋ) 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt ♪
  14.      distríkten  -tna -o (ȋ) pridevnik od distrikt: distriktni urad ♪
  15.      distrófičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od distrofija: distrofičen otrok ♪
  16.      distrofíja  -e ž (ȋ) med. obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice: distrofija jetrnih, ledvičnih celic ♪
  17.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
  18.      dišáva  -e ž (ȃ) 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja ♪
  19.      dišávar  -ja m (ȃ) kdor pripravlja in prodaja dišave: mazilo je kupil pri dišavarju v mestu ♪
  20.      dišáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dišavo: dišavne rastline; dišavna zelišča / dišavna sol, voda / dišavna posoda ♪
  21.      dišavína  -e ž (í) zastar. kozmetično sredstvo prijetnega vonja; dišava: prodajati dišavine ♪
  22.      dišáviti  -im nedov. (ā ȃ) delati kaj dišeče: dišaviti lase; dišaviti se z mazili in parfumi ♪
  23.      dišávnica  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica ♪
  24.      dišéčina  tudi dišečína -e ž (ẹ̄; í) zastar. dišava: dodati vinu različne dišečine / trgovec z dišečinami ♪
  25.      dišéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost dišečega: dišečnost vrtnic ♪

   1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151 2.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA