Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (1.776-1.800)


  1.      dímije  -mij ž mn. (ȋ ȋ) v muslimanskem okolju zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov: nosila je pisane dimije; dimije iz živo rdeče svile ♪
  2.      diminuéndo  prisl. (ẹ̑) muz., označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja pojemajoče ♪
  3.      dímiti  -im nedov. (ȋ ȋ) izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja; prekajevati: dimiti svinjsko meso; dimiti ribe ♦ čeb. dimiti čebele puhati dim v panj, da se čebele pomirijo dímiti se kaditi se: požgana vas se je še dimila; mokre veje so se na ognju močno dimile / v mestu so se dimile neštete tovarne / pečica se dimi dimèč -éča -e: dimeča se drva ♪
  4.      dímka  -e ž (ȋ) nar. temno siva krava: dimko je že pomolzla; krava dimka ♪
  5.      dímlje  -melj ž mn. (ȋ ȋ) anat. spodnji del trupa med trebuhom in stegni: bolečine v dimljah ♪
  6.      dímljenje  -a s (ȋ) glagolnik od dimiti: dimljenje klobas / dimljenje čebel / vzroki dimljenja pri dizlovih motorjih ♪
  7.      dímnast  -a -o prid. (ȋ) redko poln dima; dimast: dimnast plamen ♪
  8.      dímnat  -a -o prid. (ȋ) poln dima: dimnat prostor; še kazalcev ni mogel razločiti, tako je bilo dimnato // ki je iz dima: dimnate krogle eksplozij ♪
  9.      dímnica  -e ž (ȋ) 1. prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica: vzeti gnjat iz dimnice; obesiti meso v dimnico 2. nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši: spati v dimnici; prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla ◊ žel. podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča ♪
  10.      dímniček  -čka m (ȋ) manjšalnica od dimnik ♪
  11.      dímničen  -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na dimnico: dimnična hiša 2. dimniški: dimnična cev; dimnična vratca ♪
  12.      dímnik  -a m (ȋ) kanal za odvajanje dima: očistiti, omesti dimnik; iz dimnika se vali gost dim / dimnik slabo vleče ne odvaja dobro dima / nad strehami se dvigajo počrneli dimniki; visoki tovarniški dimniki; dimnik lokomotive ● iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo ♪
  13.      dímnikar  -ja m (ȋ) kdor poklicno čisti, ometa dimnike: šel se je učit za dimnikarja; sajast dimnikar; je črn kot dimnikar ∙ ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega ♪
  14.      dímnikarček  -čka m (ȋ) manjšalnica od dimnikar: mlad, sajast dimnikarček ♪
  15.      dímnikarica  -e ž (ȋ) star. dimnikarjeva žena ♪
  16.      dímnikarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dimnikarje: dimnikarska lestev; dimnikarsko delo / dimnikarski mojster ♪
  17.      dímnikarstvo  -a s (ȋ) dimnikarska obrt ♪
  18.      dímniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dimnik: dimniški nastavek; dimniška cev; dimniška vratca / dimniška opeka / v zadnjem času je bilo več gozdnih kot dimniških požarov ♪
  19.      dimnjáča  -e ž (á) nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši; dimnica ♪
  20.      dímnjak  -a m (ȋ) zastar. prekajevalnica, dimnica: v dimnjaku je viselo meso ♪
  21.      dimolóvec  -vca m (ọ̑) priprava na vrhu dimnika, ki zadržuje saje: z dimnika je odpadel dimolovec ♪
  22.      dimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dimorfne rudnine; dimorfna snov ♪
  23.      dimorfíja  -e ž (ȋ) biol., min. dimorfizem: dimorfija rudnin ♪
  24.      dimorfízem  -zma m (ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki, dvoličnost: sezonski dimorfizem v barvi dlake; spolni dimorfizem; dimorfizem pri žuželkah ♪
  25.      dimovòd  -óda m (ȍ ọ́) grad. cev ali kanal za odvajanje dima: omesti dimovod ♪

   1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA