Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (11.501-11.525)


  1.      odtrgováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s trganjem odstranjevati: odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr. s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje // s trganjem ločevati od večje količine: odtrgovati kose blaga od bale 2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa: odtrgujejo ga od dela, učenja 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: odtrgovati dolžni znesek od plače odtrgováti se ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se odtrgovali od skupine / od pomola so se drug za drugim odtrgovali čolni ♪
  2.      odtrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti z določenega mesta: odtrkljati sode iz kleti; kamen se mu je odtrkljal izpod nog ♪
  3.      odtrobíti  in odtróbiti -im dov. (ȋ ọ́) prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor ♪
  4.      odtŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo odtŕznjen -a -o: mačka je smuknila skozi odtrznjena vrata ♪
  5.      odtŕžek  -žka m (ȓ) odtrgan drobec, kos: odtržek časopisa, preje ∙ dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih delih ♪
  6.      odtujênec  in odtújenec -nca m (é; ȗ) nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci ♪
  7.      odtujênje  in odtújenje -a s (é; ȗ) glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini ♪
  8.      odtujênost  in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti ♪
  9.      odtujeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke ♪
  10.      odtujevánje  -a s (ȃ) glagolnik od odtujevati: med njima je prišlo do odtujevanja; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev od samoupravljavcev ♪
  11.      odtujeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki ♪
  12.      odtujítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odtujiti: vzroki za njegovo odtujitev družini / odtujitev posestva ni mogoča ♪
  13.      odtujíti  -ím dov., odtújil (ȋ í) 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije ◊ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva ♪
  14.      odtujljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se sme odtujiti: odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice ♪
  15.      odučíti  -ím dov., odúčil (ȋ í) knjiž., redko odvaditi: odučil ga je tako govoriti; v mestu se je marsičesa naučil in odučil ♪
  16.      odúhati  -am dov. (ū ȗ) redko ovohati: pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum zaduhal ♪
  17.      oduhávati  -am nedov. (ȃ) redko ovohavati: oduhavati kruh; oduhavala si je roke ♪
  18.      oduhóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: oduhoviti pravljično bitje oduhóvljen -a -o: oduhovljena narava ∙ star. imeti oduhovljen obraz poduhovljen ♪
  19.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  20.      odúrnež  -a m (ȗ) ekspr. neprijazen, nepriljuden človek: delati mora skupaj s tem odurnežem ♪
  21.      odúrnost  -i ž (ū) lastnost, značilnost odurnega: odurnost zločina / ekspr. odurnost in samotarstvo / počenjati odurnosti in grdobije ♪
  22.      odušéviti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok oduševi vse stvari okrog sebe 2. zastar. navdušiti: oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo odušévljen -a -o: ljudje so bili oduševljeni; oduševljena bitja; prisl.: oduševljeno govoriti ♪
  23.      odušévljenje  -a s (ẹ̑) zastar. navdušenje: oduševljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko oduševljenje ♪
  24.      odušévljenost  -i ž (ẹ̑) zastar. navdušenost: pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdušenjem ♪
  25.      odváda  -e ž (ȃ) star. odvajanje: odvada od kajenja / navada je lahka, odvada je težka ♪

   11.376 11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526 11.551 11.576 11.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA