Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (11.226-11.250)


  1.      odrážati  -am nedov. (á) kazati, izražati: te ideje odražajo meščansko miselnost; podatki odražajo dejansko stanje; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave; publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjih odrážati se kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene ● publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje odražajóč -a -e: gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki ♪
  2.      ódrc  -a m (ọ̑) manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu ◊ etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče ♪
  3.      ódrček  -čka m (ọ̄) manjšalnica od oder: na travniku so postavili odrček za pevce ♪
  4.      odreagírati  -am dov. (ȋ) psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte ♪
  5.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  6.      odrèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred ♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev ♪
  7.      odrédba  -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪
  8.      odredbodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) jur. kdor daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada / glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje ♪
  9.      odredbodájen  -jna -o prid. (ā) jur. ki daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajna oblast ♪
  10.      odréden  -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odred: odredni komandant / odredna pionirska konferenca ♪
  11.      odredítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odrediti1: odreditev aretacije ♪
  12.      odredíti 1 -ím dov., tudi odrédi; odrédil (ȋ í) 1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe; odrediti obvezno cepljenje; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto // izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek; odrediti prevoz v bolnico; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal 2. publ. določiti: odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi odrejèn -êna -o: dva od odrejenih tekmovalcev; uradno odrejen datum začetka pouka ♪
  13.      odredíti 2 -ím dov., tudi odrédi; odrédil; odrejèn (ȋ í) 1. redko zrediti: odrediti prašiča 2. zastar. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke 3. zastar. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil ♪
  14.      odréja  -e ž (ẹ̑) 1. redko vzreja: odreja psov; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo 2. zastar. vzgoja: skrbeti za odrejo otrok ● zastar. dati otroka v odrejo rejo ♪
  15.      odréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast // izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb 2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo ♪
  16.      odrèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od odreči: odrek domovinske pravice / odrek pravicam ♪
  17.      odréka  -e ž (ẹ̑) knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo ♪
  18.      odrékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od odrekati: odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani ♪
  19.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  20.      odrekáti  -ám dov. (á ȃ) 1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal ♪
  21.      odréšen  -šna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda ♪
  22.      odrešeník  -a m (í) v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal ∙ zastar. odrešenik domovine rešitelj ♦ rel. Odrešenik Kristus ♪
  23.      odrešeníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odrešenika: odrešeniško delo / domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo ♪
  24.      odrešênje  -a s (é) glagolnik od odrešiti: odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje rešitev; star. odrešenje izpod turškega jarma rešitev ♪
  25.      odrešênjski  -a -o prid. (ē) nanašajoč se na odrešenje: odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti ♪

   11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251 11.276 11.301 11.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA