Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

D (10.451-10.475)


  1.      obŕtnonadaljeválen  -lna -o prid. (ȓ-ȃ) v zvezi obrtnonadaljevalna šola, do 1945 poklicna šola ♪
  2.      obŕzdanost  -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: vsi občudujejo njegovo obrzdanost; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti ♪
  3.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  4.      obsadíti  -ím dov., obsádil (ȋ í) 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta ♪
  5.      obséda  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. obleganje: obseda mesta je trajala dolgo 2. omizje: svatovska obseda ♪
  6.      obsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali // zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda ♪
  7.      obséden  -dna -o prid. (ẹ̑) v zvezi obsedno stanje, v nekaterih državah stanje, v katerem na določenem področju vojaška uprava zamenja civilno oblast ♪
  8.      obsédenec  -nca m (ẹ̑) nav. ekspr. obseden človek: pusti tega obsedenca pri miru / spolni obsedenec ♪
  9.      obsédenka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od obsedenec: opazovati obsedenko ♪
  10.      obsédenost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti ♪
  11.      obsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji // nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure ● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; žarg., šol. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ♪
  12.      obsidián  -a m (ȃ) petr. črna steklasta predornina: v grobu so našli nož iz obsidiana ♪
  13.      obsledíti  -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ȋ í) zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka ♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad ♪
  14.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪
  15.      obsodílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove ♦ jur. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti ♪
  16.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  17.      obudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot ♪
  18.      obudíti  -ím dov., obúdil; obujèn (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje 2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov ♦ rel. obuditi kesanje 3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo ♪
  19.      obúzdati  -am dov. (ȗ) knjiž. obrzdati: obuzdati in osedlati konja / tega konja ne more obuzdati obúzdan -a -o: čakal ga je lepo obuzdan konj ♪
  20.      obvdovéti  -ím dov. (ẹ́ í) star. ovdoveti: jeseni je obvdovel obvdovèl in obvdovél -éla -o: obvdovela mati ♪
  21.      obvládanje  -a s (ā) glagolnik od obvladati: obvladanje nasprotnika / obvladanje čustev; obvladanje samega sebe / obvladanje položaja, problema / dobro obvladanje tujega jezika / obvladanje prostora / obvladanje svetovnega trga ♪
  22.      obvládanost  -i ž (ā) lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj ♪
  23.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  24.      obvladljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da obvladati: obvladljiv otrok / knjiž. obvladljiv roman razumljiv ♪
  25.      obvladovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obvladovati: obvladovanje tekmeca / obvladovanje čustev, strasti / doseči obvladovanje težavnega položaja / zaželeno je popolno obvladovanje enega tujega jezika / obvladovanje narave, prostora / obvladovanje tržišča ♪

   10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA