Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Cu (51-75)



  1.      curljánje  -a s () glagolnik od curljati: enakomerno curljanje dežja; curljanje studenčka
  2.      curljáti  -ám nedov.) teči, polzeti v tankem curku: dež curlja; studenec curlja v korito; pot mu curlja po obrazu; brezoseb.: skozi streho je curljalo; od obleke je kar curljalo; pren., pesn. sončna svetloba curlja skozi drevje curljajóč -a -e: curljajoča kri; curljajoč zid zid, po katerem curlja
  3.      rniti  -em dov.) izteči, izliti se v tankem curku: kri je kar curnila iz rane // preh., ekspr. zliti majhno količino tekočine: curni malo žganja v čaj
  4.      currículum vitae  currículuma vítae [kurikulum vite] m (-) knjiž. popis lastnega življenja, navadno v uradne namene, življenjepis: prošnji je priložil tudi izčrpen curriculum vitae
  5.      curry  -ja [kári] m () gastr. ostra indijska začimba, mešanica raznih dišav: s curryjem začinjena jed
  6.      zanje  -a s () glagolnik od cuzati: cuzanje prsta / pog. njegovo večno cuzanje cigare
  7.      zati  -am nedov. () nav. ekspr. sesati: še zmeraj cuza / ne cuzaj prsta! / pog. rad cuza vinček pije
  8.      zek  -zka m () vulg. dojka
  9.      cuzéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko cediti se, cizeti: voda cuzi skozi peščeno zemljo
  10.      cuzljáti  -ám nedov.) ekspr. sesati: punčka še vedno cuzlja / cuzljati prst
  11.      čúber  -bra m (ú) bot. začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj
  12.      čubéti  -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr., redko čemeti: kakor senca je čubel v kotu pivnice / brez misli je čubel predse
  13.      čúček  -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil
  14.      čúčka  -e ž () redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj)
  15.      čúčniti  -em dov.) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla
  16.      čúd  -i ž () knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč
  17.      čúda  prisl. () ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda
  18.      čudák  -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
  19.      čudákar  -ja m () ekspr. čudak: to ti je čudakar
  20.      čudákinja  -e ž (á) čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne
  21.      čudapóln  -a -o [n] prid. (ọ̑ ọ́) zastar. zelo lep, čudovit: čudapolna poletna noč
  22.      čudáški  -a -o prid. (á) ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade
  23.      čudáštvo  -a s () lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja
  24.      čúden  -dna -o prid.) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
  25.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA