Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Cu (51-75)
- curljánje -a s (ȃ) glagolnik od curljati: enakomerno curljanje dežja; curljanje studenčka ♪
- curljáti -ám nedov. (á ȃ) teči, polzeti v tankem curku: dež curlja; studenec curlja v korito; pot mu curlja po obrazu; brezoseb.: skozi streho je curljalo; od obleke je kar curljalo; pren., pesn. sončna svetloba curlja skozi drevje curljajóč -a -e: curljajoča kri; curljajoč zid zid, po katerem curlja ♪
- cúrniti -em dov. (ú ȗ) izteči, izliti se v tankem curku: kri je kar curnila iz rane // preh., ekspr. zliti majhno količino tekočine: curni malo žganja v čaj ♪
- currículum vitae currículuma vítae [kurikulum vite] m (ȋ-ȋ) knjiž. popis lastnega življenja, navadno v uradne namene, življenjepis: prošnji je priložil tudi izčrpen curriculum vitae ♪
- curry -ja [kári] m (ȃ) gastr. ostra indijska začimba, mešanica raznih dišav: s curryjem začinjena jed ♪
- cúzanje -a s (ȗ) glagolnik od cuzati: cuzanje prsta / pog. njegovo večno cuzanje cigare ♪
- cúzati -am nedov. (ȗ) nav. ekspr. sesati: še zmeraj cuza / ne cuzaj prsta! / pog. rad cuza vinček pije ♪
- cúzek -zka m (ȗ) vulg. dojka ♪
- cuzéti -ím nedov. (ẹ́ í) redko cediti se, cizeti: voda cuzi skozi peščeno zemljo ♪
- cuzljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. sesati: punčka še vedno cuzlja / cuzljati prst ♪
- čúber -bra m (ú) bot. začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj ♪
- čubéti -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr., redko čemeti: kakor senca je čubel v kotu pivnice / brez misli je čubel predse ♪
- čúček -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil ♪
- čúčka -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
- čúčniti -em dov. (ú ȗ) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla ♪
- čúd -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
- čúda prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda ♪
- čudák -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje ♪
- čudákar -ja m (ȃ) ekspr. čudak: to ti je čudakar ♪
- čudákinja -e ž (á) čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne ♪
- čudapóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) zastar. zelo lep, čudovit: čudapolna poletna noč ♪
- čudáški -a -o prid. (á) ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade ♪
- čudáštvo -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja ♪
- čúden -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno
druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt.
čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
- čúdenje tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226